IZZVEN - jazz festival Maribor 2006

2. - 4. november 2006
MMC KIBLA in Narodni dom Maribor

Lani umrli kitarist Derek Bailey, ki ga lahko neskromno štejemo med največje glasbene inovatorje vseh časov, je dejal, da je »improvizacija osnovni princip glasbenega ustvarjanja«. Najsibo John Lee Hooker, John Coltrane ali Sonic Youth – glasba vene, usiha, kadar ni navdana z večno spremenljivo, prilagodljivo in popolnoma osebno tvarino, imenovano improvizacija. Premnogokrat improvizacija velja za znak slabosti, a v resnici je gonilo, bit in odlika večine dobrih godb, pa naj bodo še tako (navidez) raznorodne kot na letošnjem Izzvenu: od ekstatičnega freejazza, do dubbluesa, funka, rockerskih kitar in komorne glasbe.

From a love supreme to the sex machine: music has no borders!

Več o festivalu: www.izzven.si

Tukaj si lahko pogledate video: IZZVEN 2006 (QuickTime)

Četrtek, 2.11.2006 ob 19:30, Velika dvorana Narodnega doma
YURI HONING TRIO (Nizozemska)

Yuri Honing - saksofon
Tony Overwater - kontrabas
Joost Lijbart – bobni, tolkala

Za Yurija Honinga pravijo, da ima najlepši ton tenorskega saksofona na Nizozemskem, za nameček pa njegov trio sodi še med uspešnejše tamkajšnje akustične skupine. Trio je nastal leta 1990 in doživel svoj mednarodni preboj šest let kasneje z objavo albuma »Star Tracks«, ki je sestavljen iz predelav znanih pop pesmi. Skozi sodelovanja z raznorodnimi gosti (Pat Metheny, Scott Coley, Charlie Haden, Paul Bley, Paul Motian, Gary Peacock) se je trio le še utrdil v nadvse inovativni izbiri glasbenega materiala: poleg lastnih kompozicij se namreč na pretanjen način prikrade tudi kakšna smelo obrnjena uspešnica Björk, soulovska klasika ali Abba v Coltraneovi preobleki.

S svojim melanholičnim tonom in kristalno jasno izdelanim konceptom improvizacij triu uspe vdihniti življenje povsem različnemu glasbenemu materialu. Kljub temu ohranjajo jasno glasbeno identiteto in v nekaj letih je trio s turnejami po več kot 30 državah sveta postal nerazdružljiva celota, živeč in plešoč organizem, ki ga odlikuje izvrstna soigra vseh treh glasbenikov ter improvizacije pod vtisom saksofona.

Četrtek, 2.11.2006 ob 21:00, Velika dvorana Narodnega doma
JOEY BARON: »Killer Joey!« (ZDA)

Joey Baron – bobni, tolkala
Steve Cardenas – el. kitara
Brad Shepik – el. kitara
Tony Scherr – el. bas

Kadar eden najboljših bobnarjev našega časa sestavi skupino z dvema kitarama in basom ter se posveti zlobnim akordom, norim solažam, acidu, r&b-ju, predvsem pa funku, skratka »groove-u« tako ali drugače, potem je to sodobni jazz v najboljši možni preobleki. A killer, mr. Joey!

Preveč jih je, da bi človek našteval: John Zorn, Laurie Anderson, David Bowie, Tony Bennett, Stan Getz, Lee Konitz, John Abercrombie, Al Jarreau, Jim Hall, John Scofield, Bill Frisell, Chet Baker, Dizzy GIllespie in filharmonija Los Angelesa – vsi so si za bobnarja izbrali Joey »Killer« Barona. Vrh tega je Baron sedel v treh ključnih New Yorških skupinah, ki so popolnoma spremenile doživljanje glasbe: The Lounge Lizards, legendarnih Naked City in Zornovi židovski Masadi. Po tisočih nastopih in veliko več kot 100-timi posnetki, je Baron tokrat zbral še tri druge protagoniste newyorške scene: kitarista Brada Shepika in Steva Cardenasa, ki sta spremljevalca Madeleine Peyroux, Marca Johnsona, Paula Motiana, Dave Douglasa, Carle Bley, Charlie Hadena ininin – you name it! Basist Tony Scherr pa ne igra z nikomer drugim kot v skupinah Billa Frisella in Johna Luria, a tudi Trickya in Norah Jones.

Vroča kombinacija v kvartetu torej, v katerem Baron briljira tako kot bobnar, a se preizkusi še kot vodja skupine in avtor glasb. S skupino Killer Joey zvari Baron čudovito jazz, funk groove, acid, r&b in improvizacijo z neskončnim žarom, inovativnostjo, ritmično briljanco in bogato teksturo. »S čutnim pristopom k bobnom želim igrati glasbo, ki je sproščena, polna 'soula', tako da dobesedno posrka občinstvo,« pove o projektu bobnar, katerega zadovoljni nasmešek med igro hitro okuži občinstvo, ki kliče po »še«! Put on them dancin' shoes and get down!

Petek, 3.11.2006 ob 19:30, MMC KIBLA
SHERIFF (SWE)

Henrik Olsson – bobni, tolkala, činele
Magnus Granberg – kitara, klavir, vokal

Duo Sheriff iz Göteborga na Švedskem deluje od leta 1999 in razgrajuje rock glasbo do njenih osnovnih gradnikov: do akorda, melodične fraze ali udarca bobna. Tako atomiziran minimalni rock, ustvarjen z zavestno omejenim zvočnim materialom, je vir povsem lastnega zvočnega izraza, primerljivega kvečjemu z Jimom O’Rourkom ali Davidom Grubbsom, klasikoma alternativnega indie-rocka.

Sicer pa vemo že dolgo, da šepet pove več kakor krik: glasba dua Sheriff je lepota v počasnem posnetku, prav radikalna askeza pa daje njunim minimalnim, reduktivnim verzijam pop-rock pesmi prepričljivo intenziteto in moč. Strukture songov, ki bi lahko bili uspešnice na britanskih indie lestvicah, raztegujeta in hipnotično preučujeta pod povečevalnim steklom in ob tem izolirata njih posamezne elemente. Glasba je kljub surovi preprostosti, morda pa prav zavoljo nje, odigrana z veliko duše in srca – a tudi z ustrezno mero melanholije in humorja, kot nalašč za samotne večere brez sentimentalnosti. Sheriff sta zvočna pridigarja, za katerih glasbo je potrebno imeti le vero in nekoliko potrpljenja.

Petek, 3.11.2006 ob 21:00, Mali oder Narodnega doma
CHARLES GAYLE TRIO (ZDA)

Charles Gayle – saksofoni
Gerald Benson - kontrabas
Michael Wimberly - bobni

Kdo je Charles Gayle? Na to vprašanje nihče ni znal prav odgovoriti vse do začetka devetdesetih let, ko je ta skrivna figura postala ena izmed ključnih osebnosti afroameriškega jazza in se vpisala v zgodovino mnogo prepozno, po več kot 40-ih letih igranja. Charles Gayle je eden najbolj intenzivnih pihalcev: kombinacija polnega, brezkompromisnega zvoka, izjemne energije in edinstvene spiritualnosti ga postavlja ob bok največjih: Ornettu Colemanu, Johnu Coltraneu, Pharoahu Sandersu, Albertu Aylerju. A tudi danes je Gayleova glasba ena najbolj skrbno varovanih skrivnosti jazza, pridržana izjemno privrženemu občinstvu, kritika (Penguin guide to Jazz) pa šteje njegov album »Touchin on Trane« za eno ključnih jazzovskih plošč vseh časov!

A Charles Gayle ni le glasba, je tudi legenda: rojen leta 1939 je v šestdesetih letih bil aktiven na freejazz sceni tedanjega časa, nato pa postal brezdomec in več kot 20 let saksofon igral na ulici, ne da bi kdo opazil njegovo mojstrstvo. Nenavadno nasprotje med to izkušnjo in jazzovsko slavo delata njegovo glasbo toliko bolj prepričljivo, posvečeno energiji, upanju, celoveri in predano boju za preživetje. Zadnja leta sodeluje z glasbeniki, kot so William Parker, Cecil Taylor, Rashied Ali, SunnyMurray, Henry Grimes, Sirone in John Tchicai, vse bolj pa tudi z alternativnimi rockerji, kot so Sonic Youth in Henry Rollins. Saksofonski trio, s katerim sodeluje najdlje, odlikuje furiozni tempo na poti h glasbeni stratosferi. Je skupina, katere neizmerne, potencialno transformativne moči ni moč zanikati!

Petek, 3.11.2006 ob 22:30, Velika dvorana Narodnega doma
"LITTLE AXE": Blues for the 21st Century (ZDA)

Skip McDonald – vokal, el. in ak. kitara
Doug Wimbish – el. bas, elektronika
Keith LeBlanc – bobni, tolkala

Zastrižite z ušesi, na Izzven je prišla senzacija, koncert leta in dokaz, da je blues tudi v tretjem tisočletju še kako aktualen. Portishead meets John LeeHooker, Howlin Wolf meets Dub Syndicate – blues, ki ga igrajo male sekire, je svež, bazičen, brez dolgočasnih trikov preteklosti in tisočkratslišanih vzorcev, je mojstrski spoj dub-a, reggae-a in kopanja po ekspresivni kulturi črnskega juga ZDA, ki jo reaktualizira in ji prida nov glasbeni omot. Skupina je ena največjih senzacij v zadnjih letih, osvaja rock odre in klube kot za šalo; žanje nagrade za »album leta« in »koncert leta«, ki jih je medtem že preveč, da bi naštevali.

Od muh tudi niso člani te izjemne trojice: Doug Wimbish je igral s smetano popularne glasbe, denimo Madonno, Sealom, Annie Lennox, Mickom Jaggerjem in The Rolling Stones, katerih član je bil dve leti, še najbolj pa je znan kot basist rock ikon Living Colour. Tudi Skip McDonald je hecen tič: igral je v zasedbah Sugarhill Gang, Jamesa Browna, Georgea Clintona, Lee 'Scratch' Perryja, Afrika Bambaata, Tackhead, African Headcharge in Wilsona Picketa, še najbolj pa je znan iz produkcijskega dvojca On-U-Sound z legendarnim Adrianom Sherwoodom. Keith LeBlanc pa je eden najbolj iskanih studijskih glasbenikov nasploh, saj je posnel, produciral ali spisal glasbo za kdo ve koliko albumov z glasbeniki kot so Peter Gabriel, The Cure, Ministry, Nine Inch Nails, James Brown, Seal, R.E.M., Robert Palmer, The Stone Roses…. Trio muzičistov je bil trda ritemska podstat famozne bande Sugarhill Gang, ki je na prelomu v osemdeseta zagrešila rapovski preboj z Grandmastrom Flashem (začenši s profetskim komadom Message).

Sobota, 4.11.2006 ob 19:30, Velika dvorana Narodnega doma
QUEEN MAB: "Lines of descent" (CAN, NL)

Ig Henneman – viola
Lori Freedman – klarinet, bas-klarinet
Marilyn Lerner – klavir

Vse, kar tvori program Izzvena, je v tem mednarodnem ženstvenem triu realizirano v komornem formatu. Melodično in lirično se podajo na avanturo skozi klasično zakladnico komorne glasbe, spontano reagiranje pa zagotavlja nenadne zasuke, svežino in prožnost, ki je včasih tudi rockovsko brahialna ali po jazzovsko zmuzljiva. Queen Mab sestavljajo klarinetistka Lori Freedman (Montreal), pianistka Marilyn Lerner (Toronto) in Ig Henneman (Amsterdam). Trio raziskuje možnosti na področju komponirane in improvizirane glasbe, napajajoč se ob tem v jazzu, rocku, novi in klasični glasbi. Trio obstaja štiri leta in je doslej igral v Kanadi, ZDA in Evropi, novi program Lines of descent pa je posvečen spontanemu odkrivanju raznorodnosti in skupnega v koreninah vseh treh glasbenic, od Ukrajine, Poljske, Kanade in Nizozemske.

Leta 1945 rojena Ig Henneman se je po študiju posvečala predvsem resni glasbi, skladala je za film, gledališče in igrala v simfoničnih orkestrih. Hkrati je delovala v jazzovskih zasedbah Mishe Mengelberga, Ernsta Reijsegerja, Roswella Rudda, Leroya Jenkinsa, Ab Baarsa in mnogih drugih. Lori Freedman je klasična klarinetistka, ki se posveča interdisciplinarnemu delu na meji med elektroniko, plesom, teatrom in vizualno umetnostjo. Njeno igranje je zabeleženo na nekaj več kot 30 CD-jih z glasbeniki, kot so Kaffe Matthews, Toru Takemitsu, George Lewis, Iva Bittova, Maurizio Kagel, Steve Lacy, Joe McPhee. Raziskovalni duh Marilyn Lerner jo je ponesel tako v jazz, klezmer glasbo kot v improvizacijo in tako je igrala z nadvse raznovrstnimi glasbeniki, denimo: Sonny Greenwich, Jane Bunnett, Peggy Lee, Dave Wall, The Flying Bulgar Klezmer Band, vrh tega pa se ukvarja še z elektronsko glasbo.

Sobota, 4.11.2006 ob 21:30, Velika dvorana Narodnega doma
SATOKO FUJI QUARTET (JPN)

Satoko Fujii – klavir
Natsuki Tamura – trobenta
Takeharu Hayakawa – el. bas
Tatsuya Yoshida – bobni

Kakšen kvartet, kakšna energija! Bobnar Tatsuya Yoshida, ki je odgovoren za vrtoglavi tempo tega all-star kvarteta, je že od leta 1986, ko je ustanovil japonski hard-core dvojec The Ruins, eden najbolj inovativnih bobnarjev s povsem edinstveno vulkansko eruptivno tehniko. Trobentar Natsuki Tamura pridodaja klavirju melodične in lirične harmonije, basist Takeharu Hayakawa, eden vodilnih basistov na Japonskem, pa z funk, hip-hop in rock linijami podpre četverovprežni stampedo na meji med rock in jazz glasbo. Kvartet Satoko Fujii je zaradi svoje neobičajne energije in virtuoznosti pritegnil tako ljubitelje jazza kot rockglasbe.

Leta 1958 rojeno Satoko Fujii, trenutno eno najbolj aktualnih jazzovskih glasbenic, primerjajo glasbeni kritiki z največjimi jazzovskimi pianisti našega časa – Keithom Jarretom, Paulom Bleyem, Cecilom Taylorjem in Don Pullenom. V mladosti je v Tokiju veljala kot ena najbolj obetavnih klasičnih pianistk, vendar se je karieri vedoma odrekla in se odločila za težjo pot jazzovske glasbenice. Jazzovsko izobrazbo je končala pri legendarnem Paulu Bleyu (s katerim je posnela tudi izjemen CD), odsihmal pa je njena kariera dobesedno poletela: posnela je že preko 30 albumov in obredla ves svet z različnimi zasedbami (od sola, dua, tria pa vse do orkestra). Tako kritiki kot tudi občinstvo občudujejo Satoko Fujii kot eno najbolj izvirnih osebnosti v sodobnem jazzu v zadnjih letih - kot globalna umetnica je razpeta med New York in Tokyo. V zadnjih petih letih je bila nagrajena že neštetokrat: njeni albumi so se uvrstili med 10 plošč leta v revijah Downbeat, Jazziz, Coda, All about jazz, itd. Večkrat je bila tudi glasbenica leta, koncert leta in še in še…

Sobota, 4.11.2006 ob 22:30, MMC KIBLA
MELODROM (SLO)

Mina Špiler – vokal
Polona Janežič – klaviature
Matevž Grad – kitara
Miha Žargi – el. bas
Matej Nolda – bobni

Skupina Melodrom igra eno najvznemirljivejših godb na Slovenskem – docela samosvoj alternativni in urbani pop, primerljiv z Laurie Anderson ali z melodramatičnm in imaginarnim soundtrackom, če ne celo scenarijem kakšnega intimističnega Bertoluccijevega ali nadealističnega Lynchevega filma. Skupina Melodrom je pred dvema letoma (in šele po petih letih intenzivnega dela) objavila svoj istoimenski glasbeni prvenec, ki je bil v oddaji Videospotnice razglašen za album leta, takisti naslov si je pridobil še v časniku Delo – na Izzvenu pa bo predstavila glasbo z novega, še vročega albuma, na katerem ji je vnovič uspelo ustvariti vznemirljivo kultiviran jezik, poln elegantne, melanholične brezčasnosti, nadžanrske patine, urbane intime in nostalgične lepote.

Melodrom izhaja iz popularne kulture in deluje v popularnih medijih, vendar v vseh svojih stvaritvah, od poetično bogatih besedil in bogatega zvoka, lastnoročno posnetih videov in fotografij, oblikovanja CDja ter svoje spletne strani do koncertnih nastopov, brezkompromisno razvija celosten in stilsko zaokrožen avtorski izraz, ki po obliki in vsebini izrazito odstopa od običajne prakse, kakršna sicer prevladuje na polju množičnega okusa. Melodromi so sodelovali tudi s skupino Rotor in DJUmekom, delno tudi s skupino Laibach.

Torek, 7.11.2006 ob 19:30, MMC KIBLA
ISWHAT?!

Napoleon Maddox – human beat box, MC, efekti
Jack Walker – saksofoni, flavta, vokal
Claire Daly – saksofoni, el. bas
Joe Fonda – kontrabas
Hamid Drake – bobni, tolkala

Vsak dober festival mora imeti še udaren zaključek: na ekskluzivni koncert v Slovenijo je prišlai ena največjih atrakcij hip-hop, rap, jazz & funk glasbe, all-star zasedba prekipevajoča z originalnostjo in underground beat-i, kot je na naših odrih še ni bilo! Nukleus skupine sta »ghetto profeta« iz Cincinnatija: MC in DJ v eni osebi, skratka vokalni čudežnik Napoleon Maddox, in čustveni pihalec Jack Walker. Že navidezno običajen par, ki je sprožil vprašanja, ali bodo IsWhat?! lastnoročno rešili današnji hip-hop in ob tem osmislili še kreativne naveze z jazzom. Prvi album ju je zalučal na razprodane odre in tisočglave množice med skupine kot so The Roots, KRS-One, Sound Tribe Sector Nine, Saul Williams, Burnt Sugar in Maktub, nasploh med najbolj vroče izdelke ameriške hip-hop scene zadnjih let, z drugim albumom pa bosta osvojila še evropske odre. Nič čudnega – ob strani jim stoji ena najbolj izjemnih ritmičnih sekcij sodobnega jazza. Kozmični Hamid Drake, čigar energija in mojstrstvo je zadosten razlog za obisk tega koncerta, je brez vsakršnega dvoma najbolj iskan bobnar na svetu: na turneji tudi do 300 dni na leto, v zasedbah David Murraya, Pharaoh Sandersa, Kena Vandermarka, kar 17 let je bil pri Donu Cherryu, a tudi v zasebah Jima Pepperja, Herbie Hancocka, Wayne Shorterja, Yusefa Lateefa, Billa Laswella in še in še.

IsWhat?! je glasba z globoko sporočilnostjo, namenom, prepričanjem, navdihom ter popolnoma edinstveno kombinacijo glasbenikov, ki je preprosto niste smeli zamuditi. Fight the power!