Aleš Čar, V OKVARI23. 3.2004
Aleš Čar piše romane in kratke zgodbe, ki so našle svoj prostor v antologijah. Dobitnik nagrade ŠOU za najboljšo študentsko kratko zgodbo, dobitnik nagrade za najboljši prvenec.
Poseben čar pričujočega Čarovega dela je v tem, da bralca zares in popolnoma prevzame, natančneje, se boleče zakuje vanj, šele kot celota oziroma vsota prebranega. Že res, da je vsaka posamezna zgodba dobesedno, torej po naslovu, zaokrožena kot poglavje zase, stokrat res pa je tudi, da prav vsaki zgodbi umanjka tisti (za to zvrst pisanja standardni) zaključek zaključka, ki bi suhoparno povlekel konec: to je bilo potemtakem to, in amen! Skratka, prva zgodba nas zap(op)elje v drugo, druga v tretjo itn. No, slednje si lahko najslikoviteje predstavljamo s »spustom« - po nerazsvetljenih stopnicah - v temačno klet ...V okvari je torej izvrstno, izredno pisanje, ki bralstvu (po)razdaja ogromno, ogromno bralnega užitka, obenem pa tudi trdo, vase zagledano in zato zahtevno čtivo, ki za že omenjeno dajanje zahteva (za marsikoga) gromozansko protiuslugo: discipliniranega bralca. (Danijel Vončina; Mladina, 20. 10. 2003) Prizori iz Čarjeve zbirke V okvari še vedno ostajajo v območju la vie quotidienne, novi junaki v soglasju z avtorjem še zmeraj radi ponavljajo njegove stare besede o srcu. Toda na mesto upogljivega pojma hoteti je stopil strog in trdni zakon želje. Naključje se je umaknilo usodnemu razkoraku med moško in žensko paradigmo mišljenja in čutenja. Mimobežne fraze, nepomenjujoče besede in dialoška klepetavost obeh romanov pa so začele »dišati po monologu«, ki s samostjo in zamolkom odpira številne nove jezikovne in pomenske možnosti.
|