KIBLIX 2024 | Odtisi gravitacije

KIBLIX 2024 | Odtisi gravitacije
6.–14. 12. 2024
MMC KIBLA

V petek, 6. decembra 2024, ob 19. uri vas vabimo v MMC KIBLA na odprtje skupinske razstave Odtisi gravitacije, na kateri bodo predstavljeni projekti KOPNO Branimirja Štivića, MILOST, poskus nekega dotika, Zavoda sodobnih umetnosti GVR ter Digitalna divjina: Odsevi v virtualnem svetu Jake Waldhütterja, Monike Pocrnjić in udeležencev delavnic Narava in digitalizacija in Digitalna narava.

Branimir Štivić
KOPNO, 2024
videoinstalacija (aluminij, medenina, LED-paneli, elektronika, naplavine)

Tehnolebdeči otok je starodavni artefakt iz preteklega turistično usmerjenega obdobja postfordovskega kapitalizma. Je edina dediščina davno izgubljene civilizacije. Zadnja celina je preživela njegove ustvarjalce tudi po katastrofalnem dvigu morske gladine, plimskem valu mikroplastike, mazuta, globalnega segrevanja in množičnega izkoriščanja. Iradijacijski spletni strežniki so se ohranili tudi po vseh teh letih, prenašajoč šifrirane informacije s čezoceanskimi antenami. Nedoumljive grafike, podobne paleoturističnim potem, ki prikazujejo zadnjo nenaseljeno ozemlje, ki je ostalo na vodnem planetu Zemlja, in neznani predmeti, iz katerih so bile z metodami strojnega učenja rekonstruirane navade in tradicionalni običaji starodavnih kopalcev. Natančen izvor tega plavajočega otoka ni znan, a starodavna tehnična postaja ne ubeži zobu časa in radovednosti opazovalcev ...

Branimir Štivić (1991) je diplomiral iz novih medijev na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti (2021) in iz informacijskega in programskega inženirstva na varaždinski Fakulteti za organizacijo in informatiko (2015). Njegovo umetniško delo vključuje zvočne in svetlobne instalacije, avdio/vizualne performanse, film v živo, razširjeno kinematografsko predstavo, umetnost programiranja, umetno inteligenco in zvok za sodobne plesne predstave. Pretežno začenja z zvokom, pri čemer uporablja tehnologijo in programske kode kot primarni medij v svojih nedavnih delih za multidisciplinarni pristop k raziskovanju medialnosti zraka, dihanja, vetra, pnevmatike, tal, tehnologije LED, fizikalnosti slikovnih pik, izgubljenih posnetkov, nevronskih sinteza, animizem in vitalnost predmetov in snovi v dobi tehnosfere in antropocena.
Sodeloval je z DB Indoš: House of Extreme Music Theatre, pri predstavi I:O:, posvečeni Ivanu Martincu, rekonstrukciji knjige posnetega Dreyerjevega filma La Passion de Jeanne d'Arc (knjižnica ELIPSE, Split, 1980). Njegova dela so bila razstavljena in uprizorjena v Muzeju sodobne umetnosti Zagreb, galeriji Šira, Ateljejih Žitnjak, galeriji Prozori, Laubi, Pogonu Jedinstva, Kazamatu, NMG@Praktika, na Device_art festivalu 7.012 ter na festivalih sodobnega plesa Monoplay in Barutana kot tudi festivalih eksperimentalnega zvoka ZEZ, VectorHack in SineLinea. V okviru rezidenčnega programa »on-the-fly« je nastopil v Het Orgelparku v Amsterdamu, v okviru programa ZEZxSonica AIR pa je kot umetnik SHAPE+ nastopil v Cankarjevem domu v Ljubljani. Sodeloval je pri projektu Reassemble Lab: Weatherscapes, ki ga je organiziral festival FIBER v Amsterdamu.

https://branimirstivic.com/

Delo je nastalo v produkciji društva Metamedij v sklopu programa Summer Sessions, s finančno podporo Mesta Pule, Istarske županije, Sklada Kultura Nova in Ministrstva za kulturo in medije Republike Hrvaške.

< Branimir Štivić: Kopno, 2024

MILOST
poskus nekega dotika

»Vsa naravna gibanja duše nadzorujejo zakoni, podobni zakonom fizične gravitacije. Milost je edina izjema. Milost zapolnjuje prazne prostore, vendar lahko vstopi le tam, kjer je praznina, ki jo sprejme, in to praznino naredi milost sama. Domišljija nenehno zapolnjuje vse razpoke, skozi katere bi lahko vstopila milost.« – Simone Weil, Gravitacija in milost

Sneži. Ptice molčijo in snežinke v blagem pišu vetra letijo.

Medtem ko množični mediji lovijo čustvene orkane in zagotavljajo informacije o hitri hrani, milost deluje na ravni drobnih izbruhov, nežnih povezav in tihih vmešavanj. Milost poganja praznina, ki v nano sekundah razširi belino na vse celine. Sezujmo čevlje. Odmaknimo se od tal. Vpletena sta vsaka oseba in vsak predmet. Vzemi enega. Z občutkom vso gravitacijo.

Slikanje s svetlobo razblinja zid in odpira tišino. Vsi prisotni izdihujejo opažanja in vdihujejo nova. Mislimo s podplati in naše razumevanje se blago topi kot kocka ledu v kozarcu tople vode. S plastenjem ekranov v razpoki prostora se zdi, da je vsaka gesta v tem poskusu nekega dotika ženska iz Rijksmueuma, ki v nalikani tišini in zbranosti toči mleko iz vrča v skledo. Milost ni koda, ampak prepletanje naših čutov v krhkem kontekstu prej in potem.

»Bela breza pase svojo raso, vse je strašno. Iz skupne more sem se prebudila v lastno in v njej sem videla angela. Stal je na soncu in z močnim glasom zaklical vsem pticam, ki letajo sredi neba.« – Tomaž Šalamun in Iva Jevtić

produkcija: GVR Zavod sodobnih umetnosti
soprodukcija: KID KIBLA, Cirkulacija², Kino Šiška
Projekt je sofinanciran s sredstvi Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.

< Foto: Sunčan Stone

Jaka Waldhütter, Monika Pocrnjić in udeleženci delavnic
Digitalna divjina: Odsevi v virtualnem svetu, 2024
virtualna razstava digitalnih kolažev in avatarjev v Spatial

Digitalna divjina: Odsevi v virtualnem svetu je rezultat šestdnevnih delavnic, na katerih smo raziskovali povezave med naravo, identiteto in virtualno resničnostjo. Udeleženci so se med ustvarjalnim procesom spraševali, kaj narava pomeni zanje in kako lahko tehnologija, kot je virtualna resničnost, postane prostor za osebno izražanje in skupno ustvarjanje. Virtualna razstava poudarja, kako tehnologija ne ločuje, temveč povezuje – naravo, posameznike in skupnost. Ustvarjalni proces je razkril, kako lahko virtualni svetovi služijo kot prostor za refleksijo in izražanje, hkrati pa spodbujajo občutek povezanosti.

< generirano z DALL-E