Digitanalog/Umetniški sejem Nesvrstani 7

Digitanalog/Umetniški sejem Nesvrstani 7
14.–16. 6. 2024
Nesvrstani 7 – butični umetniški sejem: Vse prekipeva od umetnosti
Lauba – hiša za ljudi in umetnost, Prilaz baruna Filipovića 23a, Zagreb

Z veseljem napovedujemo že četrto udeležbo na butičnem umetniškem sejmu neodvisnih galerij Neuvrščeni (Nesvrstani) v Hiši za ljudi in umetnost Lauba v Zagrebu, Hrvaška, ki bo naslovljen Vse prekipeva od umetnosti (Sve pršti od umjetnosti) letos od 14. do 16. junija 2024. V našem paviljonu bodo na ogled umetniška dela Boštjana Drinovca, Tadeja Droljca, Aleksija Kobala in Marka Jakšeta v dialogu slik, natisov, skulptur, videa in intermedijske namestitve.

Po treh letih razstavljanja tradicionalnih medijev, slike, risbe in kipa smo razširili medijsko krajino s kinetičnimi objekti in z gibljivimi slikami, ob statične umetniške forme postavljamo dinamične medije, klasične slike, nastale iz računalniškega natisa, ob olju na platnu je generativna avdiovizualna podoba v nenehnem spreminjanju, analogno in materialno povezujemo z digitalnim in elektronskim, naravno združujemo s tehnološkim, z umetninami vzpostavljamo umetniška okolja in vso pestrost medijev, s katerimi živimo in delujemo, razumemo kot sobivanje vseh nas in tega, kar nas obkroža in kar redno ali pogosto uporabljamo.

Boštjan Drinovec izhaja iz zapletenega odnosa sodobnega človeka do narave. Po eni strani se od nje ograjujemo z zidovi, večslojnimi okni in čistočo, po drugi pa jo pogrešamo in ta izgubljeni stik zapolnjujemo z opremljanjem doma z naravnimi materiali, sobnimi rastlinami … Sobno rastlinje je našlo v naših domovih novo življenjsko nišo, a je moralo najprej zadostiti številnim zahtevam: to so prijeten izgled, odpornost na škodljivce, prah in pozabljivost pri zalivanju itd. Drinovec je razvil je številne sobne »rastlinske« objekte, ki so skupaj z doseganjem in preseganjem navedenih kriterijev »antropocirani« z uporabo materialov, oblik in estetik, ki izhajajo iz človekovega razvoja in kulture, npr. pohištvene in laboratorijske konstrukcije, »Duchampovo« stojalo za steklenice, Starckov ožemalnik za limone, vzorci iz 70-ih let prejšnjega stoletja kot Umetni raj. Ob njih postavi mobilni objekt, protometeorološko postajo, kazalnik smeri in moči vetra, katerega delovanje ponazori z videom niza različnih tovrstnih kinetičnih skulptur, ki jih je posnel v naravi in bi spadale ob pravo vremensko opazovalnico.

Srečata se umetnost in znanost, raziskovanje in eksperimentiranje, ustvarjalnost in uporabnost. Podobno logiko nadaljuje Tadej Droljc, katerega generativna avdiovizualna slika Avtoportret se neprestano izrisuje. Avdiovizualni čopič v živo, pred očmi publike, vodijo psevdonaključni algoritmi, a vendar se zdi, da umetnik ni prisoten. Slika neprestano nastaja in ponuja okvir, skozi katerega se pretaka čas. Čas pa ne odteka v preteklost, ampak se akumulira v spominu – tej večni sedanjosti, v kateri se odvija neskončna igra perspektiv. »Avtoportret predstavlja moje dojemanje sebe, ki je sinteza različnih vplivov in izkušenj, predelanih v sumljivih okoliščinah spomina. Ta konglomerat je gnetljiv in heterogen, skupaj ga drži le poetična vrzel, v kateri se spomini navzkrižno oplajajo ali pa le nerodno stojijo eden ob drugem. Tako se na primer moja izkušnja spiritualnosti, kjer sem se ponovno rodil iz zanikanja lastne neskončnosti, skozi ozki okvir omejenega jaza, sreča z materializmom nevroznanosti, ki prav to izkušnjo nirvane zreducira na banalni ognjemet nevronov. Ta ognjemet, ki pod mikroskopom izgleda kot kaotičen plaz utrinkov na nebu, pa bojda prav tako upravlja moj razum – ‘reason is 98 % unconscious’ (Lakoff, 2013). S tem se strinjajo turbulentne sile mojega nezavednega, ki prav tako domujejo nekje na nebu in se pogosto norčujejo iz zavesti nekega ‘mene’… Glede na to, da smo nastali iz zvezd, me vse to niti ne preseneča.«

Slike Aleksija Kobala, grundirana platna kot računalniške monotipije za izhodišča, na katere dodaja akril in olje, so kombinacija digitalne osnove in analogne nadgradnje, lahko tudi poenostavitev postopka priprave likovne površine, se pojavljajo kot personificirani predmeti, nastali pri avtomatiziranem procesu, oblikovanju v programu za 3D-animacijo, ki jim šele osebni posegi umetnika ter njegovega čopiča in barve vlijejo življenje, dajo karakter, osvetlijo vsebino in dosežejo hipnotične učinke. Tehnični postopek od računalniškega »modela« do natisa dopolni s slikarskimi intervencijami, ki iz računalniške monotipije prerasejo v sliko, mrežasta struktura v podlagi se zdi kot vaba, ki jo ujame trenutek in zajame idejo avtorja v primarnosti umetnine v vsej njeni dvojnosti in kontrastnosti in nemara tudi kontradiktornosti med ortogonalnostjo, ostrino, zamejenostjo ozadja in organskostjo, odprtostjo, mehkobo ospredja. Z inherentno dinamiko razmerij se vzpostavlja dialog med mediji, med klasičnim in sodobnim, med miško in čopičem, med računalniškimi algoritmi in človekovim avtorstvom, med strojem in čustvi, med programiranostjo in zamislijo, med impresijo in ekspresijo. Postopki se ponavljajo, dejanja postanejo rutine, tehnologija je (lahko) orodje, resničnost sestoji tudi iz navideznosti, prividov in sanj, hladnost strojev ni samo brutalna, ampak jo lahko razumemo tudi kot prispodobo razvoja in življenja, ljudi in vsega okolja, sveta in vesolja, v katerem nenehno iščemo in včasih najdemo dimenzijo prostor-časa za (samo)uresničitev našega smisla skozi eksperiment kot smisel ustvarjanja.

Marko Jakše je sprehajalec, kolesar in potnik med skrajnostmi. Gledalec globin in snemalec širin, bralec narave in odtisovalec svetov, iskalec bistev in zarisovalec brezmejnega, zapisovalec in slikar imaginacij in zunanjih okolij, upodobljevalec resničnega in iskalec sanjskega, spreminjevalec navideznega v oprijemljivo.
Njegove »slike razpenjajo dramatični lok empatije do vsakega zemeljskega bitja, skozi kritiko kolektivnega zla antropocena do zaznave globalne neuravnoteženosti štirih osnovnih elementov: požari, umazane narasle vode, osiromašena zemlja in ekstremni zračni sunki, kjer bo kmalu le še za otoček zemeljskega paradiža. Marko Jakše čuječe in čuteče prevaja individualni in kolektivni strah v vizualne podobe, pripoveduje čudovite in strašljive zgodbe s svetlobo v krajinah spokojnih in srhljivih epskih razsežnosti ter s kontrastnimi barvnimi kompozicijami v dominantnih figurah, zvezanih v disharmoničnih vozlih.
Kaj je to, kar nas krotoviči in je v nas samih, stiska iz nas navzven in od zunaj navznoter? Grozljivo poškodovana narava nam skokovito odžira življenjski prostor in globalni pandemični ukrepi so močno načeli svobodo, to esencialno vrednoto, stisnjeno v ta dvojni primež. Odziven dialog z edinimi obstoječimi entitetami tukaj in zdaj je odlika Marka Jakšeta. Še malo ni ubežnik pred neizbežnim in v ateljeju se spopada s težko ukrotljivimi in neukrotljivimi nasprotji ...« (A. K.)

Vljudno vas vabimo, da nas obiščete v Laubi in spoznate Umetniški sejem Neuvrščeni (Nesvrstani), ki je z najbogatejšim programom doslej, relevantnim izborom umetnosti in primernim vzdušjem tudi letos na vrhu seznama umetniških dogodkov, ki jih je treba obiskati na Hrvaškem. Navdihnjeni z vedrim duhom Ivana Kožarića in serijo grafik Vse prekipeva od ljubezni so organizatorji za Neuvrščene 7 reinterpretirali njegov slogan v »Vse prekipeva od umetnosti«!
Zbranih bo impresivno število samostojnih, domačih in mednarodnih galerij in samostojnih umetnic in umetnikov, ki jih je več od 100, če seštejemo likovna dela šestnajstih samostojnih galerij, ki prihajajo iz Kitajske, Slovenije, Hrvaške in Avstrije, ter dvanajst samostojnih umetnikov in umetnic. Najboljše med njimi so nagrajene z nagrado črno drevo Laube.
Sejem spremlja tudi pester glasbeni program – Neuvrščene 7 v petek odpira skupina Ljetno kino, drugi dan sejma nastopa big band Fighting Fish. Oba dneva po bendih do pozne noči zabava DJ Pezo.

– Peter Tomaž Dobrila

Več informacij:
https://www.lauba.hr/
https://www.nesvrstani.hr/nesvrstani-7/

Kontakt: kibla@kibla.org

Biografije

Boštjan Drinovec, rojen 1973 v Ljubljani, je akademski kipar in magister umetnosti, od leta 2008 predava kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je ustvarjalec AKC Metelkove Mesta in soavtor pri ureditvi njegove javne podobe. Dejaven je na področju male plastike (Mali uporniki, Lego mislec ...), galerijskih postavitev (Drevesni delec, Ples vetra, Oseminštiridesetkratokolisveta, Neskončni svet, Svetlobna postaja ...), kinetičnih (Moebiusov trak, Kakofonični generator ...) in zvočnih instalacij (Kymatikon, Retrofonija, Zvočna postaja – v sodelovanju s Primožem Oberžanom) ter skulptur in spomenikov v javnem prostoru.

Več: http://www2.arnes.si/~bdrino/

Tadej Droljc je intermedijski umetnik in kreativni programer, ki ustvarja na presečišču zvoka, podobe in svetlobe. Za svoja samostojna dela je Droljc prejel Lumen Prize Student Award, štipendijo Denisa Smalleya za elektroakustično glasbo ter nagrado za najbolj obetavnega videoumetnika na festivalu Madatac. Njegova avdiovizualna raziskava, ki jo je opravil na Centru za raziskovanje novih glasb CeReNeM, je prejela nagrado za izjemno doktorsko delo, za projekt Synspecies pa je prejel nagrado Edigma Semibreve ter bil v ožjem izboru za Lumen Prize. Droljc je nastopal in razstavljal na festivalih, kot so MUTEK, Paris Biennale NEMO, Ars Electronica, L.E.V. Festival, Brighton Digital Festival, Semibreve, Lunchmeat, Node, Sonica Glasgow itn. V okviru sodelovanja z oddelkom Futurelab podjetja Ars Electronica pri projektu Immersify pa so bila njegova dela predstavljena na dogodkih, kot so Marché du Film – Festival de Cannes, Inter BEE Tokyo ali IBC Amsterdam.

Več: https://vimeo.com/tadejdroljc

Aleksij Kobal, rojen 1962 v Kopru, je leta 1986 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku. Podiplomski študij iz slikarstva je končal leta 1993 pri profesorici Metki Krašovec. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in priredil več samostojnih razstav, med njimi najbolj odmevne: Starless – zgodba o Prešnici, Providence, Časovne rane, Poroka stoletij, Prepovedano mesto in Nocturno. Med letoma 2004 in 2008 je sodeloval z glasbeno skupino The Stroj. Leta 2009 je pri Cankarjevi založbi izšel njegov prvenec z naslovom Glas, leta 2022 pa je pri založbi Sanje izšlo njegovo drugo knjižno delo Topologija Zlatoroga.
Za likovno udejstvovanje je prejel več priznanj in nagrad, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada leta 2016. Kot svobodni umetnik živi in dela v Ljubljani.

Več: https://www.aleksij-kobal.com/

Marko Jakše se je rodil leta 1959 v Ljubljani. Leta 1987 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1993 se je preselil iz mesta na deželo: živi in dela kot svobodni umetnik v zaselku Mohorje. Jakše se je v Mariboru predstavil prvič 1996, in sicer v Pekarni in Umetnostni galeriji Maribor. Dve leti pozneje je z razstavo Nojeva barka postavil »temeljni kamen« galerije KiBela. Lahko bi rekli, da je od takrat pravi »Mariborc«. Sicer nesporni ljubljenec publike in kritike, je upornik »z razlogom« proti vzpostavljenim sistemom, saj meni, da siromašijo umetnost in ji odvzemajo njen osnovni postulat, svobodo.
»Nuja po prenovi je akutna, da kar žge … jaz pa sem nestrpen ko hudir! Dan je svež in bleščeč, žarki skozi lipino krošnjo bliskajo kot kristali, sonce se mi reži naravnost v nos … Oprosti, ampak to res ni dan, kakršnega bi lahko preživel v ateljeju, med zidovi!«

Več: https://jakse.mg-lj.si/sl/