Analodigital

Analodigital
12. 6.–6. 7. 2024
Kulturno informativni centar, Preradovićeva 5, Zagreb
https://www.kic.hr/

V čast nam je napovedati odprtje gostujoče skupinske razstave z naslovom Analodigital v Kulturno informativnem centru v Zagrebu, Hrvaška, ki bo na ogled od 12. 6. do 6. 7. 2024, na kateri bodo na ogled umetniška dela Alice Daeun Kim, Nike Erjavec in Valerie Wolf Gang. Kurator razstave je Peter Tomaž Dobrila.

Narava, človek, orodje, tehnika, raziskovanje, znanost, umetnost. Sedem postavk stvarjenja in evolucije, sedem elementov delovanja, sedem občutkov ustvarjanja, kjer misel deluje kot prečnica, reka, v katero se stekajo potoki, kamor usmerjamo tokove, s katerimi plujemo proti morjem. Izhajamo iz vode, ustvarjeni smo v zraku, dihamo, prebivamo na Zemlji kot splošni označevalki površine in ohlapni definiciji materiala, na katerem smo. Bolje bi bilo zapisati, da smo na Zemlji, planetu, ki je tako elementaren in raznolik, bogat do najtanjših nians misli in pester v najsubtilnejših občutkih. Nosimo pradavnino v sebi, da bi razumeli zgodovino in živeli tukaj in zdaj ter gledali v prihodnost.

Razumemo in pomnimo. Zatekamo se k pripomočkom, za izdelavo katerih uporabljamo starodavno inženirstvo, nadaljujemo tradicijo in zastavljamo prostor-čas, da ustvarjamo lastne svetove za potovanja vase in navzven, po krajinah, ki nam kažejo poti v soteskah in omogočajo poglede skoznje. Kot bi se začarali v prepletih lastne prisotnosti na kraju »zločina«. Uporabljamo in izrabljamo, izkoriščamo in uničujemo, se okoriščamo in izčrpavamo, a tudi nadgrajujemo in nadaljujemo, četudi regresivno in pasivno. Smo akterji in paserji, opazovalci in spremljevalci. Bitja in material.

Umetna inteligenca in narava. Zvok in elektronika. Senzorji in interakcija. Kamera in nadzor, opazovanje in deformacija, podatki in parametri, ekran in slika. Računalnik in paleozoik. Kot Alice Daeun Kim potegne lok od pradavnih gliv, animirano oživljenih z umetno inteligenco v Manjšino, Nika Erjavec s Tretjo krajino oplemeniti ekosistem s snopi nabranega vejevja, ki mu zaznavanje naše prisotnosti dodaja slišno komponento, medtem ko Valerie Wolf Gang z interaktivno instalacijo Čudoviti obraz umetne inteligence reinterpretira ogledalo kot prispodobo naše podobe, ki jo spreminjajo, uobličijo in izobličijo parametri, ki jih generirajo medmrežne aplikacije.

Iz narave v naravo. Analogno kot prapočelo. Digitalno kot umetno, kot simulacija in simulaker. Umetna inteligenca kot strojno pomnjenje in rekapitulacija spomina, regeneracija življenja. Kot ostanek kolektivne zavesti, ki jo nosimo v sebi. Kot misel, da smo. Kot prepričanje, da lahko. Kot dejstvo, da bo. Narava kot tehnika in tehnika kot narava. Človek kot vmesnik, posrednik, medij med okolji in orodji. Programer in snovalec. In uporabnik. Sobivanje in sodelovanje. Interakcija v vseh smereh. Tudi v škodljivih in predvsem koristoljubnih, ne ozirajo se na posledice. A lahko bi bilo bolje, če bi ponotranjili naše delovanje kot odgovorno do vsega, sebe, drugih, narave, sveta … in vesolja, vsesolja ali multiverzuma. Da se spomnimo Galileja: »In vendar se giblje!«

Alice Daeun Kim: Manjšine, video, instalacija, 2021

Alice Daeun Kim je umetnica, ki se posveča digitalnim medijskim vsebinam in oblikovanju premikajočih se podob. Raziskuje pripovedovanje zgodb in idej skozi uporabo virtualne in obogatene resničnosti. Ustvarjalko predvsem zanimajo prostor, premikajoče se podobe in pripovedovanje zgodb v virtualni resničnosti. Osredotoča se na raziskovanje načinov, kako zgodbe in ideje predstaviti občinstvu na interaktiven način in skozi potopitev, kar dosega ravno z uporabo tehnologij, kot so obogatena resničnost, virtualna resničnost in projekcijske tehnike, ki se uporabljajo za spreminjanje predmetov, pogosto nepravilnih oblik, v prikazano površino za videoprojekcijo (projection mapping). Svoja dela je razstavljala v Londonu, Lizboni in Seulu v Južni Koreji.
Manjšine so projekt, ki na eni strani izvira iz inherentne pristranskosti podatkov, strojnega učenja in umetne inteligence, po drugi strani pa iz možnosti obnove ogroženih vrst z uporabo tovrstnih orodij. Umetnica Alice Daeun Kim se v tem projektu osredotoča na tako imenovane »nižje« vrste, ki nikoli niso ali pa so zelo redko predmet javnega zanimanja pri naravovarstvenih kampanjah. Umetnica je z uporabo umetne inteligence vizualizirala gobo Tsukiyotake (lat. Lampteromyces japonicus) in dve algi (lat. Dictyosphaeria cavernosa in Coccophora langsdorfii), ki vse spadajo v kraljestvo gliv in morskih alg. Vse te vrste spadajo pod »nižje« vrste in so v Južni Koreji razvrščene na seznam ogroženih vrst.
Tekom svojega raziskovanja na Korejskem nacionalnem inštitutu za ekologijo je umetnica ugotovila, da je izjemno težko pridobiti vzorce posameznih primerkov za kakršnokoli nadaljnjo preiskovanje, saj te vrste živijo v odročnih krajih – v notranjosti gore, nekje na obali otoka Jeju ali pa nekje v skalah Vzhodnega morja.
Pri nadaljnjem raziskovanju si je Daeun zastavila vprašanje: »Kako izgleda, če poskušamo z umetno inteligenco rekonstruirati primerke teh vrst?« Za izhodišče je vzela po eno sliko vsake vrste in uporabila AI Topaz gigapixel za generiranje zanimivih, distorziranih vizualnih podob.

Nika Erjavec: Tretja krajina, interaktivna intermedijska instalacija, 2021

Nika Erjavec od leta 2018 razvija hibridno umetniško raziskavo, vezano na senzorično zaznavo v preseku umetnosti in znanosti in (ne)vidne transformacije okolja v zadnjih dveh stoletjih. V svojih instalacijah kot predstavnike naše aktualne predmetne in bivanjske kulture prepleta vsakodnevne, banalne, potrošne materiale, kot so razni začasni gradbeni elementi, umetne rastline, predelane elektronske igrače itd. Na drugi strani raziskuje, nabira in vključuje suho rastlinje iz zapuščenih urbanih območij. To so predvsem prostori tretje krajine, bodisi neopredeljeni in zapuščeni kosi zemlje v mestih, ograjeni prostori ali gradbene jame, čakajoče na kapitalske investicije, kot so parkirišča, luksuzna stanovanja in trgovski centri. V tem čakanju in navidezni zanemarjenosti se razvijajo prostori kompleksnih ekosistemov. To so biotsko pestri prostori; številčnost različnih vrst, ki uspevajo v teh sistemih, prekaša sestavo živega na povprečni površini, ki jo ureja in neguje človek. Na teh območjih se srečajo avtohtone in tuje, invazivne vrste. Obiskovalec ob stiku z instalacijo vstopa v vnaprej določen sistem delovanja, pri čemer s svojo prisotnostjo in gibanjem v prostor vnese zaznavne motnje. Te se skoncentrirajo v najbolj marginaliziranih in šibkih točkah instalacije, ki se nam zaradi hitrosti premikanja izmikajo iz našega zaznavnega polja.

Valerie Wolf Gang in Žiga Pavlovič: Čudoviti obraz umetne inteligence, interaktivna instalacija

V središču umetniškega raziskovanja Valerie Wolf Gang ležita kompleksno razmerje med človekom in tehnologijo ter vpliv slednje na posameznika in družbo, predvsem na človekovo dojemanje lastne identitete in razumevanje sodobne družbene problematike. Z interaktivno instalacijo Čudoviti obraz umetne inteligence umetnica retematizira ogledalo kot prispodobo svoje podobe, ki jo spreminjajo, uobličijo in izobličijo parametri, ki jih generirajo medmrežne aplikacije. Baročni okvir, v katerega je vstavljeno digitalno zrcalo, vsebuje tri odvode treh gradnikov človekove samopodobe: njegovega lastnega videnja samega sebe, projekcij in želja ter vidika družbe. Prvi pogled v zrcalo obiskovalcu torej omogoča pogled na lastno telo v njegovi realnosti. Drugi izpostavlja obiskovalčev notranji svet, saj se podoba v zrcalu začne spreminjati, dodatno pa se videz podobe preoblikuje še s črpanjem podatkov – denimo o vrednosti delnic, bitcoina ali temperaturi ozračja – z interneta.

Naš izgled krojijo globalni politični, ekonomski in socialni kazalniki, ki korespondirajo z zajemano sliko v resničnem času in jo transformirajo v digitalno formo, ki postane kibernetski superego, nenadzorovani virtualni jaz. Valerie Wolf Gang intuitivno sopostavlja racionalnemu, generičnost oblike preizprašuje z njeno pojavnostjo v tehnokapitalizmu, osebno sliko deformira kot sobo ogledal, s čimer postavlja provokativne kombinacije sporočil javnosti, s katerimi se odziva na trenutno aktualne družbene problematike, ki pogosto drastično ali celo dramatično vplivajo na razvoj kulture in družbe. Moralna presoja, pravi avtorica, je individualna stvar. Pri čemer misli na besede de Saint-Exupéryja: »Bistvo je očem nevidno.«

Vljudno vabljeni.

– Peter Tomaž Dobrila

Več: https://www.kic.hr/
Dodatne informacije: kibla@kibla.org

Biografije

Alice Daeun Kim staplja svojo interdisciplinarno umetniško prakso, v kateri povezuje raziskovanje časa in prostora v virtualnih in fizičnih prostorih, pripovedništvo, interaktivne in potopitvene izkušnje, umetno inteligenco in tehnologije navidezne in obogatene resničnosti.
»Sem medijska umetnica iz Južne Koreje z bogatim znanjem likovne umetnosti, komercialnega oblikovanja in interdisciplinarnih projektov. V Londonu sem študirala novomedijsko umetnost. Konceptualno se osredotočam na razliko med virtualnim časom in prostorom, v svojih umetniških delih pa želim raziskati načine, kako predstaviti različne pripovedi na interaktiven in poglobljen način. V praksi delam predvsem s 3D- in 2D-programsko opremo, kot tudi s fizičnimi materiali, ukvarjam se s snemanjem kratih filmov, AR-lečami in z interaktivno gibljivimi slikami z zvokom. Pri izbiri materialov in orodij se ne omejujem, hkrati pa si prizadevam za zanimivo in prijetno izkušnjo za občinstvo. Moj cilj je ustvariti virtualne prostore, povezane z našim resničnim svetom, zanimive zgodbe in razprave. S tem ko postanemo sposobni manipulirati s svojimi čuti in identiteto v virtualnih prostorih, lahko najdemo nove načine, ki vodijo k premisleku in omogočajo nove pomembne vpoglede. Trenutno sodelujem pri skupinskem projektu, ki se nanaša na umetno inteligenco, razširjeno resničnost in fotogrametrijo.«

Več:
https://www.alicedaeunkim.com/

Nika Erjavec (1994) deluje na področju raziskovalne intermedijske umetnosti, gledališča, fotografije in oblikovanja. Leta 2017 je diplomirala na oddelku za unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer trenutno končuje magistrski študij na oddelku za kiparstvo. V zadnjih letih raziskuje predvsem zaznavnost vibracije in zvoka, od njegove materialnosti do hiperobjektnosti okoljskih sprememb na ravni akustične krajine in širše. Za serijo instalacij (ne)VIDNO in hibridno umetniško raziskavo je leta 2019 dobila Prešernovo nagrado ALUO in bila nominirana za univerzitetno Prešernovo nagrado. V zadnjem letu se je predstavila s samostojnimi intermedijskimi razstavami v Mali galeriji BS in galeriji Alkatraz. V letih študija aktivno sodeluje na lokalnih in mednarodnih razstavah. Kot scenografka, oblikovalka rekvizitov in fotografinja (Bronasta medalja Srbske fotografske zveze 2017) občasno dela v gledališču (SNG Ljubljana, MG Ptuj, MGL, SNG Maribor). Vzporedno se izobražuje na različnih delavnicah doma in v tujini ter pripravlja in vodi delavnice na temo kulturne dostopnosti, senzoričnih in materialnih potencialov ter o sodobnih okoljsko-družbenih kontekstih.

Valerie Wolf Gang (1990) je multimedijska umetnica, zunanja sodelavka in mentorica v raziskovalni enoti Famul VideoLab. Aktivna je na področju videa in sodobnih umetniških praks. V Ljubljani je dokončala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter diplomirala na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici na področju umetniškega videa in digitalnih umetniških praks. Študij je nadaljevala na magisteriju medijske umetnosti in prakse s specializacijo iz videofilma in sodobne umetnosti. Svoje teoretično in praktično znanje je izpopolnjevala tudi na filmski akademiji FAMU v Pragi in na umetniški akademiji ESAD na Portugalskem. Ima status samostojne kulturne delavke videastke.

Več:
https://valeriewolfgang.com/

< Alice Daeun Kim: Manjšine, video, instalacija, 2021; foto: Janez Klenovšek