Marko Jakše: Grief Eater

Marko Jakše: Grief Eater
24. 2.–22. 3. 2023
Galerija Kranjčar, Zagreb, Hrvaška

Vljudno vabljeni na odprtje samostojne razstave Marka Jakšeta z naslovom Grief Eater, ki bo v petek, 24. februarja 2023, ob 19. uri v Galeriji Kranjčar (Kaptol 26, Zagreb, Hrvaška).

Arhaični nomadizem v brezčasnem

Marko Jakše je slikar. Vizije v njegovih slikah so celovite. Zato je tudi dramaturg, klesar, koreograf, scenarist, scenograf, vodofil, jutograf, kolorofil, arhitekt in urbanist, demograf, psiholog, sociolog, filozof, pesnik, humanist, gerontofil, biolog, naturalist, fešndizajner, zoolog, tripaš, slovenofil, individualist, podložnik muh, komarjev in drugih insektov, brat antagonist, narcisoidni protagonist, empatični eskapist ...

Jakšetove slike so živopisna antologija vizualnih veščin in pristopov: trompe l'oeil, perspektivični iluzionizem, optične geometrijske konstrukcije, vizualni anagrami, anamorfoze, povečave in pomanjšave, lucidne pretvorbe zaznav mrežnice vslikovne strukture, atmosferske površine in globine, spajanje absurdnih oblik, oblikovne distorcije, vehementne in kompaktne kompozicije, barvne harmonije in disharmonije, tridimenzionalno modeliranje, tematska barvna niansiranja, grisaille ... oldskul izumov likovne umetnosti.

Znal je znalec, zec, grisaille …

Enako pozornost posveča velikim slikovnim zasnovam, kot najmanjšim detajlom znotraj slike. Velika platna, denimo velikosti tri kvadratne metre, bi lahko narezali na kvadratne decimetre in vsak bi lahko funkcioniral tudi sam zase. Kot memori za Alice v čudežni deželi.

Detajl oko. Oči so nekaj najlepšega v živalskem in človeškem svetu. Tudi v rastlinskem. Jakšetove oči so čudovite, imajo karakter, množico različnih značajev in občutij, utrujene, trpeče, bolščeče, pretkane, zle, zlobne, dobre, nežne, razočarane, žalostne … stereoskopični vodnjak čustev in občutij. Manifestacija trpljenja in ubitosti v ozkih zenicah, zamegljenih pisanih šarenicah in motnih, vodenih beločnicah. Čistost v umazanem.

Jakšetove upodobitve so resna igra, zreli slikarski plodovi natančnega, pronicljivega, uživaško lenobnega, dolgo trajajočega, mnogokratnega opazovanja narave. Čudenje. Mukotrpnost in užitek mimezisa, temeljne naloge slikarstva, nato nekaj obratov proč, še nekaj zamahov naprej in v krogu, potopitev, skok in nastane čuden meta-spoj, ki združuje nekaj povsem parcialnega in univerzalnega hkrati; unikatni spoji razigranega podobotvorja, ekstrovertiranih čustev in zapletenih, nedoumljivih mentalov; tripaško bogata popotovanja, od tu in zdaj v arhaični nekdaj, naprej v mikroskopični orgazmogram in nazaj v izginjajoče točke ničelnih horizontov metaromantičnih čistin.

»... z zelenim drevjem obrasla reka, struge zlatih kamnov in obale belega drobljenca, čapljin par v razkošno počasnem letu, dve kanji visoko zgoraj, drseče race, ponirki zasankani pod gladino, hotni, zdrsljivi, migetajoče rumenopegasti sulci, ocufan volk osamljeno stopicljajoč pod kupolastim nabrežjem, drobni vijolični kačji pastirji sesljajoči sladki žuželčji svet …

Tam, dve človeški figuri v starem čolnu, premočeni od mehkega toplega drobnega dežja in gazenja po hladni vodi. Vindijana in Mezlem veslata v neenakomernem ritmu po navidez lahni, v resnici pa težki strukturi širokih zajezenih voda, omamnih, pokritih s še toplo vlago sivkastega ozračja zadnjega avgustovskega dne …« — Saša Belina

Jakšetove slike, razpenjajo dramatični lok empatije do vsakega zemeljskega bitja, skozi kritiko kolektivnega zla antropocena do zaznave globalne neuravnoteženosti štirih osnovnih elementov: požari, umazane narasle vode, osiromašena zemlja in ekstremni zračni sunki, kjer bo kmalu le še za otoček zemeljskega paradiža. Marko Jakše čuječe in čuteče prevaja individualni in kolektivni strah v vizualne podobe, pripoveduje čudovite in strašljive zgodbe s svetlobo v krajinah spokojnih in srhljivih epskih razsežnosti ter s kontrastnimi barvnimi kompozicijami v dominantnih figurah, zvezanih v disharmoničnih vozlih.

Kaj je to, kar nas krotoviči in je v nas samih, stiska iz nas navzven in od zunaj navznoter? Grozljivo poškodovana narava nam skokovito odžira življenjski prostor in globalni pandemični ukrepi so močno načeli svobodo, to esencialno vrednoto, stisnjeno v ta dvojni primež. Odziven dialog z edinimi obstoječimi entitetami tukaj in zdaj je odlika Marka Jakšeta. Še malo ni ubežnik pred neizbežnim in v ateljeju se spopada s težko ukrotljivimi in neukrotljivimi nasprotji...

Narava je popolna soodvisnost, apriorna spojljivost posameznega v kolektivno ali deljivost kolektivnega na posamezno. Jakše nam kot šaman prevaja pozabljene zakone narave, kot jih je nekdaj razumel in spoštoval človek ter obratno, v naravo projicira spektralne spojine človeških čustev in mentalnih onaniranj.

Družbeni satirik George Carlin je rekel: »Vedno ko pogledam komu v oči, vidim čudovit enkraten individuum. In takoj ko se združijo v trope, postanejo grdi.« Instrumentalizirani družbeni trop analizira, ruši, razločuje, vzpostavlja pravila in spet nova pravila, oblastnikom v prid, ropa, ubija.

Jakšetova čreda je skupnost osamljenih posameznikov. So skupaj in hkrati so sami. Krotilci zveri. Ta počiva v nas samih. Včasih je vse sprejemajoči mazohist. Kot predpražnik, tepih ali plašč. Topel in zaščitniški. Pralik matere. Spet drugič je renčeča, divje napadalna, v agoniji strahu ...

Kot plima in oseka skozi desetletja, kjer »vse prehaja in nima meja«, se zgoščujejo in redčijo barve , od modro-rdeče rezkosti marselješke trobente do prosojnih črnin, temin in globin ter spet nazaj v svetlobo in široki, pretanjeni, zračni, pastelno svetli spekter visokogorskih krajin, planotnih meglic, večplastnost neba, sonca in vode; odprto-zaprtih prostorov, nedoumljivih figur...in ko ga že skoraj ujameš in zakoličiš, se umakne nazaj v ogenj, v žerjavico, tlečo in žgočo v tugomerskih črninah.

»...Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom in navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki.....Ker, drage žabe, jaz sem in želim ostati z vami...za vedno! Ne bi hotel biti kot Jure D. ali Fernando P....ali Franz K....a zdaj je čas, da se vendarle potopim...na dah...nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju....«

Nesporno je, da je človek po svojem bistvu religiozno bitje. Vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč tisto, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja. Ali bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Ne. Vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno.

In natanko tako vidimo umetniška dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti z umetnostjo v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi delatnostmi. Razstavljene slike in nebroj drugih, vedno novih, destilirajo dobro in lepo, so najtoplejša tolažba in najučinkovitejše zdravilo. To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše.

A ni to nekaj najboljšega in najlepšega, kar lahko umetnost da?

… se nadaljuje.

Aleksandra Kostič (2017, 2020, 2021)

Razstavo, ki je na ogled do 22. 3. kurira Peter Tomaž Dobrila v sodelovanju z Galerijo Kranjčar.

< Marko Jakše, Grief Eater, 2020. Foto: DK

Galerija Kranjčar, Kaptol 26, Zagreb, Hrvaška.
Odpiralni čas: od ponedeljka do petka, od 11. do 13. ure in od 15. do 19. ure, v soboto od 10. do 13. ure.