Iva Tratnik, Staš Kleindienst, Marko Jakše in Mirko Bratuša na umetniškem sejmu Nesvrstani

Iva Tratnik, Staš Kleindienst, Marko Jakše in Mirko Bratuša na umetniškem sejmu Nesvrstani
1.–4. 6. 2023
Lauba – Hiša za ljudi in umetnost, Zagreb

Iva Tratnik, Staš Kleindienst, Marko Jakše in Mirko Bratuša se bodo s svojimi stvaritvami letos predstavili na Butičnem umetniškem sejmu Nesvrstani / Neuvrščeni, ki poteka od 1. do 4. junija 2023 v Laubi – Hiši za ljudi in umetnost v Zagrebu. Vljudno vabljeni, vstop je prost!

SEZNAM DEL (PDF)

Več:
https://www.nesvrstani.hr/
https://www.lauba.hr/

Arhaična sedanjost

Slike in skulpture. Tradicionalna medija likovne umetnosti. Olje na platnu, kolaž, bron. Klasični materiali kot odzven trenutka in samosvoja umetniška kodiranja interpretirajo univerzalnost skozi individualne poetike, ki so si na prvi pogled lahko različne, a so v svojih bistvih in vrhunskih, originalnih, unikatnih pristopih povezane. Intimistične refleksije narave se zrcalijo v osebnih preizpraševanjih odnosov, ki jih umetnik, umetnica vzpostavlja s svetom in z okolico, pri čemer je vzvod inherenten, notranji, emocionalen v gesti in racionalen v kompoziciji, v sami strukturi in intenzivni dinamiki slik in skulptur. Vsaka odpira lasten prostor in prestavlja poglede s celote na posamične elemente, iz fikcije v resničnost, iz fizičnosti materialov v metafizičnost upodobljenega.

Odpiranje skrinj duha, ki ne samo žubori, ampak brbota v teh likovnih delih, je kot odkrivanje zakladov, razpoznavanje simbolov, gledanje in videnje, čutenje in občutenje, sestavljanje in razstavljanje, sprejemanje in preizpraševanje, iskanje in najdenje poti, ki se nam ponujajo v labirintih sedanjosti. Cesta proti obzorju spoznanj je ovinkasta in varljiva, ogledala so izkrivljena, racionalnost je izključena. Enako kot o estetiki je »stvar« v etiki. V primarnih energijah umetnin, ki se poigravajo z medijem, v neposrednih soočenjih z njimi in možnostih različnih branj, v njihovi transformativnosti arhaičnega spomina v tukaj in zdaj. Umetnost kot transformacija bitja in bivanja, tako v eksistencialističnem kot eksistencialnem smislu se s potapljanjem v slike Ive Tratnik, Staša Kleindiensta in Marka Jakšeta ter v kipe Mirka Bratuše zdi kot transformacija srca.

Iva Tratnik

Umetnost Ive Tratnik vključuje številne medije, sliko, skulpturo, risbo, kolaž, fotografijo, video, tekstilijo, instalacijo in zajema različne umetniške prakse, performans, sodobni ples, gledališče. Ko ustvarjalno večplastnost z erupcijo geste poveže v celoto kot sliko, specifike posameznih elementov kolažno, z risbo, črto, barvo, tekstilom prehajajo iz statične v dinamično pripoved, pri čemer v kompleksni zasnovi ostaja vsebinsko začrtana in začarana. Njen oseben, samosvoj izraz presega partikularnost medija in postaja univerzalno. Z njo vstopimo v monumentalni portal slike, ki nas objame kot vseobsegajoča namestitev, v kateri lahko sami pletemo niti medsebojnih odnosov, ki nam jih ponujajo umetnine skozi intimna sporočila.

Staš Kleindienst

Staš Kleindienst, letošnji prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, najvišje nagrade za vizualno umetnost v Sloveniji, o svojem delu pove: »V svoji umetniški praksi se osredotočam na družbeno realnost in družbene spremembe s perspektive diskurza moči ter vloge oblasti. V tem kontekstu poizkušam izoblikovati distopične scenarije družbene fikcije, ki pa obenem izhajajo iz današnjih ideoloških, ekonomskih in političnih koordinat. Svojo prakso poizkušam razvijati tudi v smeri, ki se naslanja na imaginacijo kot orodje za potencialnost drugačnega mišljenja, in ne zgolj na dobesedno interpretacijo današnjih družbenih pojavov. Formalno se v svojem delu naslanjam na tradicijo slovenskega naivnega slikarstva, slikarstvo množičnih prizorov in na ameriški realizem začetka 20. stoletja, kot tudi na nekatere prakse sodobnega figuralnega slikarstva.«

Marko Jakše

»Nesporno je, da je človek po svojem bistvu religiozno bitje. Vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč tisto, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja. Ali bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Ne. Vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno.
In natanko tako vidimo umetniška dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti z umetnostjo v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi delatnostmi. Njegove slike in nebroj drugih, vedno novih del, destilirajo dobro in lepo, so najtoplejša tolažba in najučinkovitejše zdravilo. To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše. A ni to nekaj najboljšega in najlepšega, kar lahko umetnost da?« (Aleksandra Kostič)

Mirko Bratuša

Kot Mirko Bratuša začara z magičnostjo figur, odčara z njihovo prezentnostjo in udari v pleksus s paradoksalnostjo in banalnostjo bivanja kot ne zgolj eksistencialnega idioma ali eksistenčne stiske, ampak kot eksistencialističnega razmisleka, ki se odvija tako na nivoju fizičnega in fizikalnega kot metafizičnega in mističnega. Ter imanentno, intimno mitskega. Njegovi stvori so prijazni in čuječi, a obenem tudi razvratni in hrumeči, ko bodisi na piedestalu manifestativno razkazujejo svojo lepoto ne glede na njihovo stanje, bodisi se zveriženo utesnjeni ne pustijo motiti v predstavah o lastni veličini in njim namenjeni vlogi, ki jo morajo odigrati v nekakšnem animiranem nizu različnih poz, pozicij in grimas. Izrazno in estetsko popotovanje iz prazgodovine v sedanjost se vzpostavi kot identifikacijska točka samorefleksije, s katero smo soočeni tu ta hip, na izletu brezčasnost. Zbegani povezujemo prostore in svetove, napolnjene z vehementno prezentnostjo in potisnjeno tesnobnostjo, in iščemo skrite in skrivnostne kode za čudežni odriv v odrešujočo prihodnost.