Tina Konec in Maess Anand: Risba kot organizem

Risba kot organizem
Tina Konec, Maess Anand
KiBela / MMC KIBLA
10. 5.–8. 6. 2019
odprtje razstave v petek, 10. maja 2019, ob 19. uri

Vabljeni na odprtje razstave, naslovljene Risba kot organizem, slovenske umetnice Tine Konec in poljske umetnice Maess Anand, ki bo v petek, 10. maja 2019, ob 19. uri v KiBeli, prostoru za sodobno umetnost v MMC KIBLA na Ulici kneza Koclja 9 v Mariboru.

VABILO (PDF)
PLAKAT (PDF)
GALERIJSKI LIST (PDF)

Razstava je zasnovana kot pogovor med dvema risarkama, ki izpostavljata risbo kot živ organizem znanstvenega in emocionalnega raziskovanja, ki jo razvijata do likovnega vrhunca. Predstavljata opus risb, ustvarjen na tradicionalen, analogen način, pri čemer še zmeraj ohranjata edinstvenost izvedbe.

Umetnici delujeta v istem mediju; skupno jima je tudi upodabljanje mikro-kozmosa celic ali kristalov. Maess tako upodablja mikro svet človeka v boju s smrtjo, medtem ko Tina predstavlja kontrast različnih mikro življenj v svetu narave. Maessine risbe rakastih obolenj so izrazito ekspresivne, z uporabljenimi močnimi rdečimi odtenki, ki nas že z distance opozarjajo na potencialno realnost nevarnosti. Risba Tine Konec je, na drugi strani, monokromna in s tem tudi nežnejša, izvedbeno pa vzbuja vtis prostorskega lebdenja.

Na razstavi Risba kot organizem smo priča delom dveh mladih, večkrat nagrajenih umetnic – risark, ki sta se zavestno odločili, da "trmasto" vztrajata pri razvoju in nadgrajevanju klasične risbe. Maess Anand se poslužuje sodobne tehnologije, s pomočjo katere pridobiva več prostorskosti in dostop do sicer prostemu očesu nevidnih mikrovlaken, medtem ko Tina Konec z uporabo fotografske predloge oblikuje risbo minimalistično, s tradicionalno tehniko risanja s črtami.

Poljska umetnica Maess Anand se je z risbo naslonila na tematiko bolezni sodobnega časa, na malignom oziroma rak, ki v enaindvajsetem stoletju – kljub konstantnemu razvoju medicine – ostaja ena najbolj smrtonosnih bolezni. Najstarejši dokumentirani primeri rakastih obolenj sicer segajo v čas Starega Egipta, Hipokrat pa je bolezen prvi poimenoval "karkinos", saj je med zdravljenjem naletel na primere tvorb, ki so ga zaradi številnih žil spominjale na rakove klešče.

Malignomske celice lahko sicer opazujemo s pomočjo mikroskopa, danes nadgrajenega tudi s programsko opremo za dvodimenzionalno vizualizacijo in za 3D modeliranje. Z aplikacijo znanstvenega pristopa, ki ga Anandova s pridom uporabi, namreč razmišlja o načinih, kako se lahko nekaj takega, kot je rak, ki je bistveno vezan na individuum, na posamezno telo oziroma organizem, obravnava kot "enkratni digitalni medijski dogodek", viden le z uporabo naprednih sodobnih tehnologij.

Delo Tine Konec zaznamuje na eni strani navdušenje nad kozmičnim stvarstvom in sublimnim spoznanjem fragmentarnosti in s tem neskončnosti oblik vesolja. Njeno ustvarjalno izhodišče predstavljajo resda raznolike oblike, ki spominjajo na drevesna debla ali razvejane krošnje dreves, ki pa onkraj formalne zamejenosti, za kar poskrbi abstraktna bela ali temna risarska podlaga brez okvirja, sproščena povednosti, šele zares oživijo. Oblika postane tako rekoč otipljiva, oplemenitena z meditativno intuicijo pa v celoti vzpostavlja še socialno, največkrat intimno dimenzijo.

Tina Konec ustvarja serije risb, ki jih nepretrgoma nadgrajuje z dejanskim opazovanjem drevesnih krošenj – ali v jutranji megli ali v večernem mraku – kar beleži še s fotografijami, ki jih nato v podobah reprezentira kot kristalizacijo univerzalnih form. Prav to sintetiziranje individualnega v obče, prepoznavanje gozda med množico posameznih dreves, torej forme onkraj zgolj vsebine, kar privede v svoji ekstremni fazi celo do ikonografije, simbolične upodobitve neke univerzalne oblike. Proces nastajanja risbe je dolgotrajen, meditativen ter intimen, tudi zato v njenih podobah opazujemo red, ravnotežje in sožitje upodobljenih oblik.

Tina Konec (1992) je leta 2015 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri profesorju Zmagu Lenárdiču. Na isti ustanovi zaključuje podiplomski študij slikarstva pod mentorstvom Tuga Šušnika. Od leta 2017 je imela več samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini, samostojno se je predstavila v Bežigrajski galeriji 1, Ravnikar Gallery Space, Galeriji Insula, Kvartirni hiši in Galeriji Fonticus (Hrvaška). Leta 2018 je prejela najvišjo nagrado – grand prix 53. mednarodnega slikarskega Ex-tempora Piran in najvišjo nagrado 25. mednarodnega slikarskega Ex-tempora v Grožnjanu.

Maess Anand je poljska umetnica, ki deluje v Varšavi. Zaključila je magisterij na Akademiji za likovno umetnost v Varšavi ter kasneje prejela štipendijo, ki jo podeljuje Escola Superior de Artes e Design iz Porta na Portugalskem. Leta 2012 je bila nominirana za glavno nagrado tekmovanja FID Prize Paris, leta 2013 pa se je uvrstila v ožji izbor za mednarodno nagrado Strabag International Art Award na Dunaju v Avstriji. Med drugim je razstavljala v/na: Plumba Contemporary Art, Porto (2006), Residencia Corazón, La Plata, Buenos Aires (2008), Museo di Santa Cecilia, Rim (2010), CCA Ujazdowski Castle, Varšava (2010), Program Gallery, Varšava (2011), Wroclaw Contemporary Museum (2013), Galeria Miejska Arsenal, Poznan (2013), BWA Sokól in Nowy Sacz (2013), The Starak Family Foundation, Varšava, Drawing Center New York (2014), Polish Institute, Budimpešta (2015), Kasia Michalski, Varšava (2015), Trestle Gallery, New York (2016) ter Biennale de la Biche, Guadeloupe (2017). Njene risbe so bile objavljene v: Vice Magazine, FUKT Magazine for Contemporary Drawing ter The Lancet Oncology. Izbor rezidenc: Leipzig International Art Programme (2014), Virginia Center for Creative Arts (2017) ter The Corporation of Yaddo (prihajajoča). Skupaj z Alexom Urso je bila kuratorica dogodka Biennale de La Biche, najmanjšega bienala na svetu, ki poteka na majhnem zapuščenem otoku v bližini Guadeloupeja. Recenzije so bile objavljene v revijah The Guardian, Hyperallergic, Artnet, Art Review in Observer (2017).