Vabimo vas na odprtje dvodelne slikarske razstave Marka Jakšeta: Proti toku, ki bo v petek, 17. januarja 2020 ob 18. uri v ArtKITu na Glavnem trgu 14 in ob 20. uri v KiBeli, razstavišču Multimedijskega centra KIBLA v Narodnem domu v Mariboru.
Marko Jakše se je v Mariboru predstavil prvič 1996, in sicer v Pekarni in Umetnostni galeriji Maribor. Dve leti kasneje je z razstavo Nojeva barka postavil “temeljni kamen” galerije KiBela. Lahko bi rekli, da je od takrat pravi Mariborc. Sicer nesporni ljubljenec publike in kritike, je upornik “z razlogom” proti vzpostavljenim sistemom, saj meni, da siromašijo umetnost in ji odvzemajo njen osnovni postulat, svobodo.
”Nuja po prenovi je akutna, da kar žge....jaz pa sem nestrpen ko hudir! Dan je svež in bleščeč, žarki skozi lipino krošnjo bliskajo kot kristali, sonce se mi reži naravnost v nos....Oprosti, ampak to res ni dan, kakršnega bi lahko preživel v ateljeju, med zidovi!”
Proti toku manifestativno zavrača strukturo sodobnega umetniškega prostora, ki se vkaluplja v birokratske mehanizme in diktate. Neusmiljeno iskreno obdela terminološki aparat, ki vlada v našem prostoru in času: projekt, koncept, študija, sodobnost, serija, ciklus, kustos, intelektualec, teorija, razumeti in sodobnost, z vsakim pojmom opravi posebej:
" P R O T I T O K U"
......in ko gre za slikarstvo, nič ne dam na:
- besedo P R O J E K T (, ker "miselno načrtovanje" nima kaj početi v slikarstvu, sploh ne na štartu. V projektu ždita namen in smisel, ki sta sliki v nastajanju sovražna in nevarna.)
- besedo K O N C E P T (, ker uničuje primarno spontanost, "nravnost umetnosti"...)
- besedo Š T U D I J A (, ker se nikoli nič ne naučimo in ker slika ni pred nami zato, da kaj razumemo, ampak občutimo in se čudimo, "spominjamo", budimo, bodrimo in ostajamo v stisku (s seboj).)
- besedo S E R I J A (, ker me spominja na monotono repetitivno delo ob tekočem traku, kakršno pa slikanje definitivno ni.)
- besedo C I K L U S (, ker vse prehaja in nima meja.)
- besedo K U S T O S (, ker je čisto neokusno preveč obupnih kustosov-parazitov na tem svet; itak je pa dober kustos lahko edinole slikar sam ali, še bolje, slika sama.)
- besedo I N T E L E K T U A L E C (,ker če slikarsko potovanje Ni predvsem igra, ampak odraz intelekta, ki si domišlja, da nekaj ve in kako da obvlada, je dolgočasno in škodljivo.)
-besedo T E O R I J A (, ker teži razlagat in s tem posiljuje, omejuje in usmerja, umetnost pa tega ne potrebuje.)
- besedo R A Z U M E T I (, ker slikarstvo ni ne znanost ne filozofija, ampak - če že - bistveno prej in bolj "vizualna glasba barv in oblik", kjer je razum vselej pretanek in prekratek in celo izgubi ves pomen.)
- besedo S O D O B N O S T (, ker sodobno je vsebolj nesvobodno, priganjajoče,omejujoče, pretesno, neživljenjsko-neorgansko, skalkulirano, ponarejeno, umetno, sintetično, umsko statično, kičasto itd.)
Na Mohorju, 14. oktobra 2019
Kot plima in oseka skozi desetletja, kjer “vse prehaja in nima meja”, se zgoščujejo in redčijo barve , od modro-rdeče rezkosti marselješke trobente do prosojnih črnin, temin in globin ter spet nazaj v svetlobo in široki, pretanjeni, zračni, pastelno svetli spekter visokogorskih krajin, planotnih meglic, večplastnost neba, sonca in vode; odprto-zaprtih prostorov, nedoumljivih figur...in ko ga že skoraj ujameš in zakoličiš, se umakne nazaj v ogenj, v žerjavico, tlečo in žgočo v tugomerskih črninah.
“...Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom in navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki.....Ker, drage žabe, jaz sem in želim ostati z vami...za vedno! Ne bi hotel biti kot Jure D. ali Fernando P....ali Franz K....a zdaj je čas, da se vendarle potopim...na dah...nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju...."
Nesporno je, da je človek po svojem bistvu religiozno bitje. Vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč tisto, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja. Ali bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Ne. Vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno.
In natanko tako vidimo umetniška dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti z umetnostjo v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi delatnostmi. Slike, kot so Bela čreda, Rekonvalescenca, Bela žlica in nebroj drugih, vedno novih, destilirajo dobro in lepo, so najtoplejša tolažba in najučinkovitejše zdravilo. To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše.
A ni to nekaj najboljšega in najlepšega, kar lahko umetnost da? (Aleksandra Kostič)
