Spomin nasilja in sanje o prihodnosti, Slo avtorji

Nataša Berk
Dada ali dadaizem je evropska oblika umetniške anarhije. Dadaisti sodvomili v vse vrednote malomeščanske umetnosti, ki temelji naokusu. Tradicionalne umetniške estetike so napadali z iracionalnimistališči in s tem provocirali konzervativno samozadovoljstvo. Dadaizem je ustvaril ozračje, v katerem je umetnost živa v "spontanem" trenutku, da biohromil tradicijo in razbil uveljavljene vrednote. Dadaizem trdi, da je vseanti-umetnost. A provokativno, negativno naravnano ustvarjalno izhodišče jevplivalo na nastanek umetniških del, ki so odprla vrata tako razvojuumetnosti 20. stoletja kot sodobni umetnosti današnjega trenutka.

100 let kasneje...

Dada je tukaj in zdaj. Dada je vsepovsod. Na koncu vseh začetkov, različnihumetniških smeri, je produciranje umetnosti bistvo. Umetnost ponujaodgovore na zastavljena vprašanja in postavlja dodatna, še ne izrečenavprašanja! Umetnost provocira! Umetnost zapisuje zgodovino in spreminjasedanjost! Dada je prihodnost!

Nataša Berk - rojena leta 1978 v Böblingenu v Nemčiji. Leta 2005 je diplomirala na dunajski Akademiji za upodabljajočo umetnost. Kot državljanka sveta sedaj živi in dela povsod. Berk lahko opišemo kot ironično-provokativno avantgardistko eksistencializma z abstraktnim instinktom. Zanjo je značilno, da jo zvrsti ne omejujejo, zato deluje na številnih področjih umetnosti. Pomemben del njenega umetniškega izražanja je tudi performans.

Boris Beja
Dormitorij, Galerija Ravne, 2014, (instalacija, ready made, objekt, sitotisk, tekstilije)
Prazne bolniške postelje so readymade in obravnavani problem kažejo s podobo, ki je tam ni. Preko odsotnosti lahko slutimo prisotnost in zdi se, kot da je pravkar nekdo vstal, odšel, umrl in izginil iz prostora, mi kot gledalci pa smo ta performativni akt zamudili. Delo miselno vključuje človeško telo in bi ga bilo mogoče zaradi tega zagovarjati tudi kot kolektivno figurativno skulpturo, ki pa ni upodobitev človeka, saj ne vključuje upodobitve telesa, ampak je tako poimenovani skulpturi pojavnost telesa iztrgana. Podoba prazne postelje sama naredi in narekuje vidno tisto, kar na njej manjka, kar je njena primarna funkcija in na kar asociativno spominja. In na tej isti postelji, vzeti iz konteksta nevrološke klinike, je ležalo mnogo teles oziroma subjektov, ki so na njej pustili svoje sledi, informacije, bolečino, lastno prisotnost, ki je v tem primeru anonimna, last države, last ljudstva in prestavljena v nov kontekst mišljenja z referenco na realnost in časovni kontekst, ki je šel mimo, a je vseeno ujet v teh objektih.

Boris Beja se je rodil leta 1986 v Trbovljah. Diplomant NTF-ja (smer grafična tehnika) in ALUO-ja, smer kiparstvo, je prejemnik fakultetne Prešernove nagrade za kiparstvo. V svojem delu združuje različne likovne prakse v estetiziran in sočasno direkten nagovor, v družbeno kritiko, ki razgalja simptome sodobne družbe. Za seboj ima več skupinskih in stalnih razstav doma in v tujini. Od leta 2014 deluje kot asistent umetniškega vodje Galerije Škuc. Živi in ustvarja v Ljubljani.

DK
Razstava Pričevanja prinaša premierni prikaz najnovejše avtorske produkcije DK, umetnika in fotografa, ki že dobrih dvajset let aktivno soustvarja podzemno ljubljansko kulturno-umetniško prizorišče. Čeprav nova fotografska dela povzemajo nekoliko spremenjeno pomensko in formalno izraznost ter napovedujejo navidezen rez z dosedanjo estetiko, kažejo na postopno konceptualno nadaljevanje prepoznavnih avtorskih teženj. Kot večina iščočih ustvarjalcev je tudi DK podvržen nenehnem, četudi zelo subtilnem avtorskem spreminjanju in uvajanju novih referenčnih impulzov. Skrajno senzibilno sledi tokovom hitro spreminjajoče se družbene stvarnosti, ki ji je slehernik hočeš nočeš podvržen, ter vanjo intervenira na način podajanja neprizanesljivih komentarjev skozi natančno zasnovane vizualne metafore.
V seriji War smo priča tudi sledem prave vojne vihre – portretom ljudi in dekonstruiranih prostorov ter razbitin – realnosti, ki je bila bistveno drugačna nekoč, kot je sedaj, ko jo vidimo na fotografiji.

DK (1970) je član ljubljanske multimedijske umetniške in produkcijske skupine Strip Core. V svoji umetniški praksi se povečini poslužuje fotografskega medija, s pomočjo katerega ustvarja specifične pomensko naglašene kompozicije, ki skozi vizualne metafore predstavljajo intimne in družbeno angažirane komentarje kot odziv na aktualno družbeno stvarnost. Svoja dela je predstavil v različnih kontekstih in razstaviščih v domačem in mednarodnem prostoru. DK živi in deluje v Ljubljani.