Matija Bobičić: Nočne živali

Slike Matije Bobičića so v produkciji njegove generacije slikarjev precej atipične – ne zaznamuje jih realistična figuralika, avtor skoznje ne subvertira popularne kulture, niti ne preizprašuje kulturne produkcije. Na nobeni točki ni zavestno političen, noče ustvarjati vtisa ambivalence, dvoumnosti glede tega, ali gre za kritiko ali poklon družbi. V skoraj pozabljeni modernistični gesti so njegove slike to, kar pač so. Brez premišljeno politično nekorektnega manifesta in brez traktatov, ki bi jih skušali premakniti onkraj platna, čopiča in slikarjeve roke.

Bobičićeve slike definira ekspresivna intuitivnost slikarske geste. Poteze so pogosto grobe, v svoji neposredni izraznosti skoraj otroške, a prav zaradi tega jasno zgovorne. Ta skoraj samoironična tendenca je morda najjasneje vidna pri okončinah bitij, ki poseljujejo njegova platna – Močvirje. Starejša dela je največkrat gradil okoli posameznih detajlov, ki so se v slikarskem procesu bolj ali manj spontano pojavljali. Slike je nato obračal, lomil in stiskal, dokler iz njih ni izluščil podobe, ki deluje. V tem brutalnem procesu se je izhodiščni detajl pogosto izgubil. V novejših delih so ključni elementi slike bolj premišljeni, kar se najjasneje kaže pri delih, ki vključujejo grafične odtise. Ti so učinkovit kontrapunkt divjim potezam čopiča. Segajo od najpreprostejših, prvobitnih – krik rdečega odtisa roke na Sam v jami – do precej dodelanih – konjska lobanja na Smrti. Čeprav so najnovejša dela pogosto zgrajena okoli zavestno izbranih grafičnih elementov, pa tudi ti pogosto postanejo žrtve slikarskega procesa. Slika jih požre in čopič včasih povsem zabriše, naredi jih skoraj nerazpoznavne, tako da postanejo le zastrt odmev izhodiščne misli. Čeprav je Bobičićev proces slikanja precej impulziven, je za njegovimi deli čutiti razmislek o kompozicijski uravnoteženosti in barvnih zakonitostih. V primerjavi s starejšimi deli, kjer so brazprostorje platna naseljevale krhke, le s fino linijo izrisane figure, so novejša dela kompozicijsko kompleksnejša. Jasno definirana figura redko zaseda osrednje mesto (odmeve te tendence je čutiti pri triptihu Sacrifice) in tudi kadar ga, je figura ranjena, pohabljena in tik pred tem, da razpade v ozadje (Moby Dick). Tako vloga osrednjega akterja platna iz centralne figure prehaja na odnose med grafičnimi elementi, razkrajajočimi se zametki živali in ozadjem, ki ni več monokrom, temveč vedno bolj živa entiteta.

Včasih se zazdi, da je v njegovih slikah nekaj nostalgično naivnega. Navidezno so neobremenjene s politiko, kulturno industrijo in sodobnostjo. Vendar manko jasne družbenokritične naracije ne pomeni odsotnosti komentarja, namernega ali pač ne. Skozi dela se pretaka občutek tesnobe, anksioznega iskanja nekega izgubljenega, pozabljenega smisla.

Matija Bobičić, absolvent likovne pedagogike, rojen v Mariboru leta 1987, je predstavnik najmlajše generacije mariborskih slikarjev. Leta 2005 je sodeloval na festivalu Transgeneracije, festival sodobnih umetnosti mladih, v Cankarjevem domu, kjer je prejel priznanje za izjemen prispevek festivalu. Leta 2011 je skupaj z Markom Damišem razstavljal v razstavišču Hladilnica v kulturnem centru Pekarna in istega leta sodeloval še na skupinski razstavi Sesvetski likovni umjetnici & gosti v zagrebški galeriji Kurija. Leta 2013 je imel samostojno razstavo Razsnovljen v galeriji Rotovž v Mariboru. Istega leta je sodeloval na 30. slikarski koloniji Riviera v Poreču (otok Sv. Nikolaja).

Vljudno vabljeni! Vstopnine ni.

8. avgust 2014 – 1. september 2014
Odprtje: 8. avgust 2014 ob 20. uri
KiBela / KIBLA Maribor