Ira Niero Marušič: Lido Slike Ire Niero Marušič so v svojem bistvu izrazito biografske. Ne črpajo iz hipotetičnega, temveč upodabljajo drobne trenutke, mimobežne epizode iz slikarkinega življenja, ki so jo, največkrat v pozitivni luči, zaznamovale, presenetile ali/in navdušile. Ne glede na biografsko noto pa dela niso narativna, so fragmenti, drobni, pogosto humorni, citati, ki gledalcu pretanjeno namigujejo na osebne trenutke, ki stojijo za njimi. Zavestno ostajajo na ravni namiga in se ne predajo jasnemu pripovedovanju – tako ustvarjajo poseben privlak ter izzovejo željo po odkrivanju zgodb za njimi. Slike od gledalca zahtevajo opazovanje, razmislek in nekaj domišljije, ki ji puščajo prosto pot in ustvarjanje mnogih, vedno subjektivnih, interpretacij.
Svetovi, ki jih avtorica ustvarja na platnih, so brezčasni, brezprostorni in zamrznjeni v stanju ravnovesja. So podolgovata polja drznih, živih, migetajočih barv, ki dajo občutek širjenja in prelivanja v vse smeri – tudi onkraj slike. Drobne, včasih skoraj neopazne figure naseljujejo brezprostorje in vanj vnašajo akcijo. Imajo svojo voljo: kljub majhnosti (ali prav zaradi nje) ter zaradi vtisa neomejenosti dominirajo v razsežnih barvnih pokrajinah. Njihova moč je včasih glasna, poudarjena z dinamično, skoraj teatralno in ritualno gesto (Biska, Africa in pioggia), spet drugič je figura komaj opazna – na daleč le lisa barve, ki stopa iz ozadja, a se ob bližjem pogledu razvije in razkrije ter prevzame pogled s svojo nenavadno mitsko prezenco (Istrska Provansa). Na Prsteni luni, pravzaprav podobi plesnive limone, je prisotna skoraj animistična konotacija – predmet seva iz temnega ozadja, ki je hkrati zemlja in nočno nebo. Čeprav je ta podoba pravzaprav povsem statična, daje s spretnim poigravanjem vtis razgibanosti.
Skozi vse avtoričine slike se vije rdeča nit izjemno ekonomičnega, jasnega, celo lucidnega likovnega izraza, paralelnega vsebinski jedrnatosti. In čeprav so slike na prvi pogled igrive in pogosto humorne, jih nikakor ne gre jemati zlahka. Suverena linija in premišljenost potez, napetost med brezčasjem in vibrirajočo energijo figur ter reminiscenčna narava razdrobljene »naracije« pričajo o izjemno občutljivi in prodorni slikarki. Njene slike so čista ljubezen do življenja in slikarskega procesa, so brezsramno optimistični vitalizem – nekaj, česar je v sodobni umetnosti odločno premalo.
Žiga Dobnikar
Ira Niero Marušič je bila rojena 13. aprila 1989 v Kopru. Od leta 2004 do 2008 se je šolala na Gimnaziji Gian Rinaldo Carli v Kopru. Oktobra 2012 je diplomirala na Accademii di Belle Arti v Benetkah pri prof. Carlu Di Racu in prof. Eleni Ribero s tezo “Il cuore nell'arte e nella me- dicina” – “Srce v umetnosti in medicini”. Nadaljuje podiplomski študij na Accademii di Belle Arti v Benetkah pri prof. Carlu Di Racu in prof. Martinu Scavezzonu. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Razstava bo na ogled do 28. junija.
9. maj 2014 – 28. junij 2014
Odprtje: 9. maj 2014 ob 20. uri
KiBela / KIBLA Maribor
Galerijski list Fotografije (Janez Klenovšek)
|
