IKONE IN DOKUMENTI

"Skozi levo uho poslušam mamo, ki govori o očetu, hkrati v desno uho govori oče o mami. Že dolgo nista več skupaj in verjetno prav zato lahko tako veliko povesta en o drugem, predvsem o odgovornostih, o značaju, o nesprejemljivosti, o neskončni listi oznak, če bi le bil pripravljen poslušati do konca. V sredini je fotografija dekleta, verjetno tistega, ki pojasnjuje njuno vlogo očeta in mame in vseh besed o krivdi. Srepo me gleda in nič."

Zagotovo gre za vprašanje razmerja, kdo pošilja koga, kam in po kaj. Najbolj preprosto lahko shemo začrtamo tako, da tisti, za katerega se predpostavlja, da ve (recimo profesor, predavatelj, mentor), pošlje tistega, ki ne ve (recimo mu študent), na teren po nekaj, kar naj prinese nazaj v prostor debate in obravnave (torej v šolo). Sledijo navodila in ponovno pošiljanje, dokler ne poteče dogovorjeni čas ali dokler se ne izčrpa nabor zastavljenih poti (recimo temu študijski program).
Študenti gredo na teren, fotografirajo, berejo, preizkušajo, nato staknemo glave okoli tega, kar prinesejo nazaj, komentiramo, kar so naredili — fotografije, zapiske, rezultate preizkusov. Problem nastane v tem, da niso šli po pravi poti ali da tisto, kar so prinesli, ne ustreza pričakovanjem. Prav tako nastane problem v tem, da pričakovanja niso jasna, da navodila nikoli ne pokrijejo vseh možnih poti in dostavljenega gradiva, da tisti, ki pošilja, pravzaprav ne ve, po kaj pošilja in da tisti,
ki gre na teren, ne ve, ali bi raje, da ga tisti, ki ve, pri tem usmerjal, ali bi raje, naj ga pusti pri miru.
Celotna pot je preposto tavanje, neskončno kroženje okoli vrele kaše, po katero so prišli eni in ki naj bi jo postregli drugi. Povrh vsega naj bi prvi pri tem še prispevali sestavine, drugi pa naj bi jih v pričo njih znalsko umešali. Izkaže se, da kaše ni, da se jo sicer lahko naredi na veliko načinov,
pravega recepta prav tako še niso odkrili, so pa približki in teh je neskončno veliko, povrhu vsega pa niti sestavine, ki so jih prvi prispevali niso prave. (Sploh pa, kdo je komu obljubil kašo?)
Zelo preprosto je pokazati tudi obrnjeno razmerje, kjer tisti, ki ne ve, pošlje tistega, ki ve, po kaj?
Vednost? Malo verjetno. Prej zahteva zagotovilo, da je temeljno razmerje tako, da tisti, za katerega se predpostavlja, da ve, lahko kadarkoli izkaže pokritje svojega označevalca, garancijo, skrito rezervo, ki obenem lahko deluje kot učinkovito zagotovilo edino pod pogojem, da ostane skrita.
Kdo v tem razmerju uspe? Ne eni ne drugi — morda razmerje. Ne zveni ravno spodbudno, a v rahlo obrnjeni perspektivi se prav to razmerje izkaže za povsem vsakodnevno, če smo le sposobni zavzeti obe vlogi hkrati: torej vlogo tistega, za katerega se predpostavlja, da ve in hkrati vlogo tistega, za katerega se predpostavlja, da ne ve, in se postavimo pred omaro in izberimo kravato ali ustrezno srajco ali se odločimo za kosilo, izberimo destinacijo počitnic, ali korak naprej pomislimo, s kom bomo šli na kosilo, na počitnice in zakaj. Seveda obstajajo taka in drugačna razmerja: nekatera si lahko dovolijo vsakovrstne digresije, druga postavljajo pravila in presekajo gordijski vozel, da postavijo prav in narobe, lepo in grdo, dobro in slabo. Pri tem je pomembno, da vidimo, da v digresijah obstajajo jasno začrtana inherentna pravila, red, in da na drugi strani v vzpostavljenih pravilih, redu, ni povsem jasno, kdo koga pošilja kam.
Je fotografija pri vsem tem potrebna? Ne. Lahko bi bilo karkoli, kar tisti, ki je bil na terenu prinese nazaj in postavi na mizo. Šele ko staknemo glave okoli sledi, trofeje, sence, dokumenta, ko začnemo kazati s prstom, lahko spregovorimo. In če obstaja pravi cilj tega razmerja, potem je to ponovitev: še enkrat!, nova naloga, nova misija za neustrezno sestavino nepopolnega recepta neobstoječe kaše. Vsakršna ponovitev je torej uspeh. Peter Rauch

Razstava ponuja vpogled v obsežno avtorsko produkcijo mlade generacije fotografov. Skozi fotografski medij, ki se na razstavi razpenja med eksperimenti s camero obscuro, fotogrami in snapshoti ter sega do videa in interaktivnih fotografskih del, avtorji konstruirajo svoje prostore zanimanja in skoznje raziskujejo topografska razmerja, družbene vezi ter pogosto sam izrazni potencial medija.

Sodelujoči avtorji: Bojan Mijatović in Bojan Radin, Jernej Čuček Gerbec in Davor Kralj, kolektiv AAF 2012/13 (Peter Gorenšek, Ana Ambrož Strle, Žiga Palčar, Mitja Ličar), Katarina Kokalj in Tomaž Bevk, Cherie Plausteiner in Luka Svetlin, Sara Kiršić in Artarded (Dare Sintič, Peter Fettich, Vedran Tomšič), Adriana Aleksić in Žiga Palčar, Urška Premik in Andrej Zavašnik, Mihaela Majerhold Ostrovršnik in Matjaž Rušt.
Kurator: Peter Rauch

19. september 2014 – 21. november 2014
Odprtje: 19. september 2014 ob 20. uri
KiBela / KIBLA Maribor