Marko Plahuta & Pina Gabrijan: VEČNA PLESIŠČA ALI NAGAČENA POSMRTNA ZABAVA

‘Večna plesišča ali nagačena posmrtna zabava’ je obsežen večstopenjski umetniški projekt, ki s kreacijo posmrtnih nagačenih plešočih avatarjev primarno evocira težavo vse radikalnejšega izginjanja medgeneracijske solidarnosti.Konceptualno izhodišče je dandanašnje stanje, kjer so obstoječi družbeni mehanizmi vse manj in manj sposobni zagotoviti zadostno preskrbljenost starejših, »nefunkcionalnih« članov družbe. Kot odgovor na to vzpostavljamo do absurda prignano situacijo s fizičnimi avatarji, ki nimajo nikakršnega dejansko upravičljivega namena obstoja in so prisotni po posameznikovi smrti. Vrh tega pa jih je treba redno voditi na ples - torej vzdrževati, saj delujejo po logiki »Tamagotchi principa« (t.j. povsem ponorijo, če ne poskrbimo zanje).Gre za proces, v katerem je plešoče človeško telo nadomeščeno s svojim digitalnim posnetkom, nato pa je to digitalno »utelešenje« po smrti ponovno nadomeščeno z dejanskim telesom (nagačeno telo z robotskim mehanizmom). S tem postavimo na glavo proces siceršnje vzpostavitve avatarja (kjer se opusti dejansko telo, naša osebnost pa postane avatarjeva vsebina), saj v pričujočem projektu ravno ta »opuščena« dimenzija, torej dejansko telo, postane avatar. V letu 2013 bo realizirana prva stopnja projekta, ki vključuje interaktivno inštalacijo, kjer posameznik posname svoje plesne gibe z uporabo tehnologije za zajemanje gibov. čemur pa bo sledila vzpostavitev spletnega virtualnega okolja s plešočimi digitalnimi »utelešenji«.Interakcija se začne s »pregledom v ustanovi za posmrtno pretvorbo v avatarja«, kjer z merjenjem obiskovalčevih biometričnih značilnosti z EEG-jem in senzorjem za srčni utrip ugotovimo, ali imamo primernega kandidata (odgovor je seveda vedno pritrdilen). Rezultate testiranja predstavlja elektronska glasba, ki jo sistem sproti generira v pitagorejski tonski lestvici (lambdoma) glede na vrednosti iz biometričnih senzorjev, in ki jo spreminja genetski algoritem, ki ga interaktivno nadzira obiskovalec s svojim glasbenim okusom. V času, ko ni obiskovalcev, sistem generira in mutira naključne melodije.Po končanem pregledu se lahko obiskovalec telesno odzove, torej pleše na posneto glasbo, sistem pa njegovo gibanje zajema in sproti vizualizira v tridimenzionalni podobi na računalniškem zaslonu. Končni izdelek so računalniške datoteke z biometričnimi in prostorskimi podatki, ki si jih bo lahko obiskovalec pozneje ogledal na projektnem spletnem mestu z uporabniškim imenom, ki mu ga bo sistem izdal po pregledu. Predstavitvena platforma je uporabna tako za interakcijo v dejanskem času in za zajemanje gibov ter za ogled brez omrežne povezave, urejanje, ocenjevanje in deljenje z drugimi uporabniki.Zaključek celokupnega projekta pomeni nagačitev njegovih avtorjev. S čimer pa se projekt šele dejansko prične …

Marko Plahuta:
V osemdesetih začetek ukvarjanja z računalniškim programiranjem - z ustvarjanjem vizualij z ZX Spectrum v ljubljanskem klubu K4. V preteklosti aktiven kot svobodni prevajalec za več knjižnih založnikov ter za prevajanje in lokalizacijo Microsoftovih izdelkov. Na začetku novega tisočletja zaposlen kot svetovalec direktorja mobilnega operaterja Mobitel za distribucijo mobilnih in spletnih platform, kasneje direktor Agencije 41, namenjene razvijanju novih medijev. Od 2007 zaposlen kot specialist za uporabniške vmesnike in iskalno tehnologijo. Glavo interesno področje v prostem času je programiranje interaktivnih sistemov in vizualizacij v Javi in Processingu ter za Arduino.

Pina Gabrijan:
Zaključila študij kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani z diplomsko nalogo 'Epistemološki anarhizem Paula Feyerabenda'. Semiaktivna kot svobodna novinarka na področju kulture, še posebej glasbe. Delo za Radio Študent Ljubljana, spletni portal Nova Muska (prej revija Muska), v preteklosti tudi za časopis Spekter in za časopis za umetnost in estetiko Fair v Berlinu. Soustanoviteljica in strokovna vodja zavoda Mimoza, ki se primarno ukvarja z organizacijo glasbenih dogodkov. Od leta 2010 programska vodja glasbenega festivala MED v Kibli. Štipendistka fundacije Robert Bosch (2009) in Goethe Inštituta (2012). Brezposelna in živeča pod mamino streho.