(Dis)harmonija

(Dis)harmonija
KiBela, prostor za umetnost
Razstava nagrajencev IV. Mednarodne Likovne Forme Vive Maribor 2011

(Dis)harmonija
MARTIN BRAŽINA, IVAN PETKOV, SILVIA ALEXANDRA PINTILIE, VIKTOR VEJVODA
Otvoritev v sredo, 19. junija 2013, ob 20.00. Razstava bo na ogled do 7. julija 2013.

»Kako misliti gozd« s sredstvi likovnega jezika, kako prebuditi estetska in etična stališča do narave ter hkrati voditi dialog s socialno težnjo po urbanem, so bile vodilne misli domačih in tujih umetnikov, ki so ustvarjali na IV. Mednarodni Likovni Formi Vivi v Mariboru leta 2011. Med deli, ki so nastala v Mestnem parku, smo na osnovi močí idejnega sporočila, vživetja umetniškega dela v lociran prostor, njegove interaktivnosti z gledalcem in izvedbe, za I. nagrado, ki jim je odprla prostor v galeriji KiBela v letu 2013, izbrali kar štiri avtorje: Martina Bražino (Češka), Ivana Petkova (Bolgarija/Avstrija), Silvio Pintilie (Romunija) in Viktorja Vejvoda (Češka).

Razstavo smo poimenovali (Dis)harmonija. Vsebinska izhodišča, ki se dotikajo posameznika v sodobni družbi in njegovih čutnih vibracij do narave na eni in do psiho-socialnih okolij v urbanem prostoru na drugi strani, so nagrajenci, vsak na svoj način in posebej za to razstavo, aktualizirali in jih postavili v zanimiv umetniški kontekst. Usmerili so jih v odprto polje umetniške prakse – v soodnosnost različnih medijev, predvsem pa v intenco ultimativnega prizorišča »resnice«, ki odpira etična vprašanja o bivanju danes, predvsem pa o odnosu človeka do narave, do urbanega in njuni (dis)harmoniji.

S sodelujočimi umetniki in naravo njihovega dela tako ustvarjamo »prostor srečanja«, kamor se naseljujejo vprašanja kot so: kako se posameznik danes odziva na družbeno okolje, na naravo in predmetni svet, kako intenzivno sprejema njune vibracije in kako močno zaznava njuna znamenja in zakonitosti? Zanimajo nas torej pogledi na nove pole in smisle družbenih vsebin, ki se s sodobno tehnologijo odpirajo v nezavidljive razsežnosti globalnih, tudi virtualnih svetov in s tem človeka odmikajo od naravnih, predmetnih prvin. Postavljajo ga v nov in drugačen življenjski položaj, ki se v »gibljivem prostoru«, kjer biva realno pred simbolnim in imaginarnim, in je hkrati neločljivo povezano z njima, ustvarjajo novi kanoni in zahteve percepcije.
Ločnica med opazovalcem/gledalcem in umetnino danes izginja. Sodobno umetniško delo je oprto na intermedijskost in opazovalca/gledalca ne zapeljuje površinsko, niti ga ne privablja z globinskimi podzidavami, ampak njegovo prisotnost vsrkava v sam sistem dela, v dogajanje, v doživljanje. Postavlja ga v vlogo so-akterja in s tem umetniški produkt izmika kontemplaciji, značilni za tradicionalno umetnino, in poudarja njegovo bistvenost - interaktivno percepcijo. Kljub temu pa umetnina sodobnega časa, bodisi materialna ali nematerialna, ohranja čutnost, sentimentalno vezanost na čisto vsakdanje predmete, na družbeno okolje in na naravo. »Čutno« namreč povzroča nemir in v zavest vpisuje »željo«, ki kot sila prodira v globinske plasti duha in z ustvarjalnimi ritmi spodbuja dinamično atmosfero, v kateri nastajajo avtentične ideje za umetnost. Prav ta impulz preseka povrhnjico zunanjega, ki zmoti dojemanje realnega sveta in gledalčevo videnje pomakne v pretočno sfero simbolnega in imaginarnega. To še posebno velja za tista dela, ki niso zakodirana s simbolnimi sporočili, ampak komunicirajo skozi proces delovanja in se dotikajo enako močno vida, sluha in otipa; torej dela, ki vodijo k doživljanju, k nameri in cilju in se ukvarjajo s praktično posredniško vlogo v družbenih procesih. V tem kontekstu ustvarjajo tudi vsi štirje umetniki.

Silvia Pintilie razmišlja o resnici, ki jo povezuje s kvaliteto človeške narave. Zagovarja »ne-absolutno resnico« in dejstvo, da nikakor ne moremo a prióri zavračati vsega, tako kot ne moremo živeti samo v absolutno čistem, lepem ali samo v umazanem, mračnem svetu. Njena zgodba se odvija v čisto vsakdanji življenjski situaciji in povzema zanimiv odnos do mimesis. Projekt sestavlja serija ročno izdelanih embalaž za hladno hrano, ki jih je, namesto s hrano, napolnila z risbami različnih jedi. Umetnica namreč skozi posnemanje realnosti ustvarja dvojno realnost: realnost artefakta kot predmetnega sveta in družbeno realnost. Kajti mali, prosojni artefakti razpirajo svojo notranjost le toliko, kolikor je potrebno, da spodbudijo percepcijo in gledalca popeljejo do referenčnega okvira, ki deli življenje, iluzijo in resnico. Na tej tanki percepcijski liniji se odvija prava predstava: povabilo k večerji, ki ga lahko razumemo kot simbolni pomen družabnosti, komunikativnosti in socialne topline. Vendar se v umetniškem produktu naseljuje paradoks: hitra in hladna industrijska hrana nima ničesar več skupnega z nekdanjim obredom »večerje«. Kajti njeni označevalci so prestopili mejo zasebnosti in v sodobni ekonomiji časa postali refleksija asocialne družbene situacije.

Martin Bražina pogosto razpravlja o aktualnih socialnih pojavih, kot so samo-prehranjevanja in samo-preživetja. Skozi njih išče tudi priložnost za diskusijo o njihovi estetski naravi. Vendar pa se pri tem zaveda, da postaja naše življenje v času sodobnega kapitalizma in digitalne kulture vse bolj abstraktno in zapolnjeno z nematerialnimi podatki, ki nas silijo k procesu dematerializacije. Tisto, kar je bilo nekoč zavezano materialnemu, je danes s pomočjo sodobne tehnologije premeščeno v generativne forme. S tem pa »objekt« izgublja svojo notranjo, čustveno arhitekturo, a pridobiva na vizualni aktivnosti; tako kot umetnikov »Pegman«, ki potuje po prostranstvih sveta, med hribovjem in vasicami in se useda v globino naših misli. Vendar pa tovrstni digitalni zapis »popotovanja« ustvarja povsem lastno logiko percepcije. Podobe nas sicer presenetijo s svojo pojavnostjo, a tako hitro, kot se nam prikazujejo, tudi izginjajo. S tem pa izgubljajo doživljajsko in čustveno vrednost. Zato umetnik video delo Pegman tudi zastavlja kritično - preverja emocionalno polje občinstva, hkrati pa izpostavlja konceptualno refleksijo o podobi nekega prostora.

Ivan Petkov posega v kontekst medijske psihologije in interaktivne umetnosti ter opozarja na proces izginjanja čutno zaznavnih kategorij, ki so nekoč gospodovale svetu duha, danes pa so naplavljene le še na robovih »nujnega«. Njegova instalacija, neke vrste »časovna knjiga«, se navezuje na čas kot temeljni princip za organizacijo v najširšem pomenu, na katerega so vezane vse oblike družbenega življenja in vedenja. Danes smo priča mnogim spremembam v časovni paradigmi, sledimo raznorodnim koncepcijam, povezanim z digitalno revolucijo, ki čas vodijo v odklone, v nepovezane časovne enote, ki na nek način proizvajajo shizofreno časovnost. Pri tem pa se ne spreminja samo trajanje zaznavanja, ki je najpomembnejša struktura za razumevanje časovnega modusa: preteklega, sedanjega in prihodnjega, ampak tudi prepoznavanje realnosti in berljivosti življenja, ki se pogosto izenačuje z irealnim. Tako kot Faucaultovo nihalo v zgodbi Umberta Eca, ki enakomerno niha sem ter tja med domišljijo in resničnostjo ter ustvarja velikanski labirint očarljivih domišljij in bogatih ezoteričnih izročil.

Viktorja Vejvodo privlači “rob”, kjer potekajo najmočnejše spremembe; kjer podobe izginjajo in nastajajo nove, kjer se odvija neskončen proces urbanih in socio-psiholoških menjav. Umetnik razume svet malih ljudi kot samoiniciativnost in erozijo neštetih statusnih simbolov.
Predstavljeno delo »Kiosk« je hibridna arhitektura specifične identitete (začasna gradbena konstrukcija), ki nas usmerja v raziskovanje razmerij med skupnostjo nižjega razrednega sloja in njemu pripadajočemu organskemu prostoru. Zanimivo je, da Vejvoda nikoli ne zapade v kriticizem, ampak pripoveduje male zgodbe o človeku, katerega izkušnje niso vezane na kapital, ampak na preživetje. Njegovi projekti so, znotraj kapitalske moči in njene arhitekturne mogočnosti, družbeno, ekološko in kulturno ozaveščeni; predvsem pa so preprosta umetniška izjava, ki skozi krhko arhitekturo, enako spremenljivo kot je življenje, razkriva človeka »z roba«.

Razstava je poezija realnosti. Umetniki pa, vsak v svojem umetniškem jeziku in mediju, z estetsko izkušnjo in s čustvenimi naboji predstavljajo svojevrstne vizualne kontekste.

Produkcija razstave je plod sodelovanja med Art kampom, ki nastaja v okviru Festivala Lent, in Kulturno izobraževalnim društvom KIBLA.

Vljudno vabljeni!
Vstopnine ni.

19. junij – 7. julij 2013
Odprtje: 19. junija 2013 ob 20. uri
KiBela / KIBLA Maribor

KiBela, prostor za umetnost, je odprta vsak delovnik od 9. do 22. ure in ob sobotah od 17. do 22. ure.

SILVIA PINTILIE
(1985, Iasa, Romunija)
Živi in ustvarja v Iasi.
Izobrazba: Med 2004–2008 je obiskovala Državno umetniško univerzo, Fakulteto za dekorativne umetnosti in oblikovanje, Oddelek za stensko slikarstvo; med 2008–2010 Državno univerzo "Al. I. Cuza" v Iasi, Fakulteto za filozofijo in socio-politične študije, magistrski program (MA) v uporabni filozofiji in kulturnem menedžmentu; med 2008–2010 je opravljala podiplomski študij na Državni umetniški univerzi, na Fakulteti dekorativnih umetnosti in oblikovanja v Bukarešti (v razredu prof. dr. Ionu Stendl-u). Od leta 2010 je zaposlena na Umetniški akademiji “George Enescu” v Romuniji, kjer je leta 2011 tudi doktorirala.

Umetnica raziskuje teme tradicionalnega objekta in vedenja, kontekstualiziranih znotraj sodobne kulture. Posveča se različnim umetniškim in družbenim praksam, ki jih nato filtrira skozi lastno optiko ter jih poskuša uporabiti v svojih likovnih delih. Njena dela so bila nedavno prikazana na potujoči razstavi, med drugim v galerijah in muzejih v Lizboni, Setubalu in Sinesu na Portugalskem.
Silvia Pintilie je delovala tudi kot glavna urednica revije ArtClue Eastern European Contemporary Art Magazine, kjer je opravila številne intervjuje z umetniki in kustosi s področja video umetnosti, performansa in slikarstva. Aktivno sodeluje pri kulturnem razvoju mesta, kjer se vključuje v interdisciplinarne dejavnosti ter svoje strokovno znanje ponuja na razpolago tudi nevladnim organizacijam in kulturnim ustanovam.
Trenutno je zaposlena kot lastnica in vodilna umetnica studia Inland Projects, specializiranega za zidne poslikave, notranje oblikovanje, projektiranje javnih in zasebnih prostorov ter dekoracijo specifičnih lokacij s pomočjo posebnih tehnik kot so slikanje z mešanimi mediji, vlivanje smole, vitraži in mozaiki.

Projekt: Prevratniški prijatelji in druge odlične pošasti
Poglavje: »Večerja je pripravljena!« za razstavo (Dis)harmonija
Zamrznejna hrana ne prodira samo v naše domove, pač pa tudi v naše družbene navade. Ostaja le še bleda senca tega, kar je nekoč predstavljalo skupnost in družino v času večerje. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da celo Coca-Cola, ki je resnično prava znamka globalizacije, organizira kampanje, ki oglašujejo druženje med člani družine in prijatelji – tako kot v starih dobrih časih. Umetnica želi raziskati kaj je še ostalo od osnovne potrebe po komunikaciji in potrebe po tem, da nekaj delimo. Pri tem odkrije, da je eden izmed »odgovornih«, hkrati pa ikoničnih objektov oz. dekonstruirana zbirka bistvenih elementov, pravzaprav prazna posoda, v katero je zataknjen kos papirja. Uporabi jo na inovativen način – vanjo nariše slastne, dobre stare jedi, s tem pa ustvari metaforo uravnovešenega vedenja, ki se je tekom časa nekako izgubilo. Smola, v katero so bile risbe odlite, predstavlja umetno zamrznjeno družbo, ki vase zaklepa čas in čustva ter jih nikoli ne izpusti.

MARTIN BRAŽINA
(1987 Čeladná na Češkem).
Živi in ustvarja v Pragi.
Izobrazba: Leta 2007 je zaključil srednjo umetniško šolo za grafiko v Jihlavi in od leta 2008 študira na Akademiji za likovno umetnost (Akademie výtvarných umĕní) v Pragi.
Samotojna razstava:
2010 Falling asleep, Usináni, Galerie K4, Praga/Prague
Skupinske razstave:
2012 Expedition RPSP, Gallery AVU, Praga; 2012 World of Daisies, Gallery Rampa, Ústí nad Labem; 2011 Intermost, Gallery K4,Praga in Kaffistofa Nemendagallerí, Reykjavik; 2011 Dark Shell, Gallery AVU, Praga; 2011 Additional Links, Gallery NTK, Praga; 2011 Misliti kot gozd, IV. Mednarodna likovna forma viva Maribor 2011; 2011 M40, Galerie AVU, Praga; 2010 Ontogenie, Zbrojovka, Brno; Vaše problémy bych chtĕla mit, Langhans Gallery, Praga; We Are Waiting for the Perfect Wave, Kűnstlerhaus Palais Thurn und Taxis, Bregenz; 2009 Born 1989, St. Andrä, Graz; 2008 Ahoj !!!, Gallery Ján Šmok, Jihlava; Mediations Biennale, Poznań; CammouFlash, Dresden; Sketchstorming, Avstrijski Kulturni Forum, Praga; Free Pivo, Galerija Akademie výtvarných umĕní, Praga.
Kontakt/contact:
www.martinbrazina.cz
www.blackmedia.eu Pegmanov svet
On je fantom bližnje pokrajine; nežno zbira svet, kos za kosom. Ampak ali lahko razkrije globoke skrivnosti in zaklade vsake pokrajine? Jih bo delil kot vse druge?
Ni duha brez duha. Ni pokrajine brez človeka, ki mu je zanjo mar.

IVAN PETKOV
(1976, Gabrovo, Bolgarija)
Ivan Petkov živi in ustvarja v Linzu. Magisterij je končal na državni akademiji v Sofiji ter na umetniški univerzi v Linzu. Deluje na področjih kiparstva, interaktivnih instalacij in animacije. Njegova dela so bila prikazana na festivalih kot so Crossing Europe Linz, VIDEOHOLICA International Video Art Festival Varna ter Video Art Festival Miden Kalamata. S svojimi kipi in instalacijami je sodeloval na več umetniških simpozijih in razstavah v Avstriji, Nemčiji, Sloveniji in Španiji.
»Trpljenje pomeni živeti čas do podrobnosti, trenutek za trenutkom«, 2012, instalacija
E. M. Cioran The New Gods (Novi bogovi)
Ob sončnem vzhodu prve strani prazne knjige obrne pihljaj. Opoldne se količina obrnjenih strani približno ujema s tistimi, ki so še preostale. Ob sončnem zahodu pridemo do konca knjige.
Medij knjige zaznamujejo konotacije modrosti, kulture, zakona ali religije. To so konteksti, v katerih ljudje ustvarjajo knjige, z namenom učenja, zapisovanja, zabave, pa tudi za določanje ali zavarovanje zatiralnih političnih režimov. V instalaciji opazujemo nepričakovan način uporabe knjige. Knjiga je prazna, a še vedno jo lahko beremo – na intuitiven način, brez mučne natančnosti znakov, s pomočjo nevidne moči vetra. Razkriva nam čas, ki je pretekel od jutra in čas, ki še preostane do mraka. Spominja na pretekle čase, ko je k aktivnemu življenju spadal samo svetli dan dneva.

VIKTOR VEJVODA
(1983, Praga, Republika Češka)
Živi in ustvarja v Pragi.
Izobrazba: V letih 2004–2006 je bil študent Univerze Charles (Fakulteta za humanistiko) v Pragi. Od 2006 do 2009 je obiskoval šolo za grafično oblikovanje Hellichova (oddelek za grafično oblikovanje in tiskarsko produkcijo). Od leta 2009 je študent na Akademiji za likovno umetnost (oddelek za nove medije) v Pragi.
Kontakt
Web site: utopia.comlu.com
www.ducato.webuda.com
vimeo.com/user4966699
Razstave: 2012 Expedice RPSP, Galerie AVU, Praga; Gif Festival, Entrance Gallery, Praga; Festival Kukačka, Ostrava; Intruder, Elektrické podniky, Praga; 2011 Temná schránka – Dark Case, Gallery AVU, Praga; Přídavná spojení – Additional links, Gallery NTK, Praga; Intermost – Elusive Intimacy, Gallery K4, Praga and Gallery Kaffistofa, Reykjavík; (A)FEFV - [KUL•] Festival eksperimentalnega filma i videa, Krk; Misliti kot gozd, Forma Viva, Maribor; 2010 Dataism, klub Final, Praga; Fluidum, Ø8Ø9Ø1Ø, galerie K4, Pragae; Ontogenie, Brno
Publikacije: 2006 Via Baltica, z/with Aleksi Cavaillez, publ. Noir sur Blanc, Paris; 2009 East:West, 1:0; 2012 PPP, Poetická politická pohádka; 2013 Kiosk

Mastni kiosk
Želel sem zaščititi majhne in nemočne, zato sem ustvaril majhne, subverzivne gradnje. So improvizirane.
So grde.
So lahko uničljive.
So pobarvane.
So človeške.
So cenene.
So punkerske.
So mastne.
So zapuščene.
So nekonvencionalne.
So nezaželene.
So tolerirane.

Krhke arhitekture so konstrukcije (gradnje), ki obstajajo v neposrednem nasprotju z nedostopnimi trdnjavami iz jekla, stekla in betona.
Mastni kioski so v glavnem nameščeni na zanimivih strateških lokacijah, ki jih zaznamujeta svoboda in prostost.
Vsakodnevno strežejo hitro hrano, časopise, zelenjavo, itd. – so »delavske« postojanke.
Kisoke pogosto gradijo lastniki sami ali jih izdelajo iz vnaprej narejenih gradbenih delov.
Ostajajo in vztrajajo navkljub spremembam režimov, časa in razvojnim spremembam.
Kartiranje in ohranjanje položaja (???) teh krhkih gradenj omogoča medij izrezovanja, ki vsakomur omogoča možnost izdelave svojega lastnega kioska.