VELI AND AMOS LIVE IN GALLERIES

VELI AND AMOS LIVE IN GALLERIES / VELI IN AMOS V ŽIVO V GALERIJAH je slovenska premiera samostojne galerijske postavitve slovenskega umetnika Veli Silverja in švicarskega ustvarjalca Amosa Angelesa.

Bilo je poletje 2010 in do enega izmed naslednjega odstavkov oziroma do »zime 2011« so se zgodile spodnje vrstice, za katere sta zatrdila, da jih bosta lahko uporabila šele čez 20 let. Če odgovorim s citatom, ki ga iz kultnega filma »Style Wars« ponavljata-mo, oziroma vsi naenkrat zdaj: »just follow the outline«.

Kje naj začnem? O umetniku Veliju Silverju in o ustvarjalcu Amosu Angelesu, o slikarjih in filmarjih, režiserjih ter dokumentaristih oziroma o preseljeni logiki zunanjih, mestnih in uličnih intervencij v kontekst galerijskega prostora, o enostavni in kompleksnejši interaktivnosti, o inovativnem slikarstvu in o stenski risbi oziroma o zvočni kulisi in dokumentacijski fotografiji, o sproščenosti, enostavnosti in direktnosti sodobne umetnosti oziroma kompleksnosti življenja in kritiškem diskurzu, o neki šali in o solzah ter o studiu39+ oziroma o anti-vsemu hkrati? Kje naj začnem in kako naj najdem tisto cifro, ki kot odgovor na vprašanje bistva poganja njega, njiju, vse? Kaj in kakšen je motor ter kaj in kako se stvari, zgodbe, koncepti poganjajo?

Kako kategorizirati, arhivirati in definirati kreativni vulkan, ki je ob gorečem znaku razmišljal kot o prostorsko specifičnem 3D pisanju, o minljivosti, o ognju, strasti in destrukciji? O globalnem segrevanju, spektaklu, govornem slengu, o ljudeh, o življenju in o smrti? O naravi in o biti zvezda za 5 minut?

Pravijo, da po navadi na njihove otvoritve pridejo bivše bejbe in da je kul, če jih kdo drug zabava ter da ju zanima ikonografija in njeno čaščenje. Premišljuje se sistem, ki se bori proti grafitom in kot izziv se postavlja sam vizualni spektakel. Pripravlja se in konstruira se objekte, mobilne objekte, ki prihajajo v in zapuščajo galerije.

In da. Živi in dela se z ter na ulici. Dobesedno. Zna se postaviti na njo in ob njo, torej zna se jo opazovati, antropološko in sociološko raziskovati ter umetniško analizirati. Nekoč smo debatirali o spontanosti, ki se jo ob preveč konceptualizacijah-kontekstualizacijah in ujetostih v umetnostno zgodovino ter teorijo izgublja.

Dejstvo je, da se zna pasti v omamen delirij in ekstazo. Da se hkrati preveč in premalo dela, da se zna in se ne zna reducirati. Vulkan, ki je že (pre)večkrat postavil ogledalo celotni urbani kreativi in anti-vulkan, ki je pogledal nasprotnemu oziroma drugačnemu sistemu življenja v oči. Dejanska ena in druga stran, za in proti, plačati ali ukrasti, biti zunaj ali obsedeti s potetovirano množico izobčencev.

In seveda, tisti zid med dvema poloma. Zid, na katerem je dolga in modra linija čez vso njegovo zgodovino. Zid, ki je površna in hkrati kompleksna sinteza. Zid, na katerem so skupinske podmornice, povezovalni vlaki in odkriti spolni organi v tvoj obraz. Zid, ki deli in povezuje, zid, ki si predstavlja in sanja obratnost ter reprezentira način trenutnega oziroma sodobnega življenja s puško. Način življenja generacije iz konteksta, kjer ni prostora za polikano retoriko in politično korektnost ter za nerazumevanje kontemplacijskih obredov, ampak se zmedeno prepletata in jasno povezujeta vzhodna in zahodna obala, teza in anti-teza, intelektualno konceptualiziranje s huligansko spontanostjo.

In moje vprašanje njima ter instituciji, ki goji svoje konvencionalne rituale: »zakaj se sploh potrebuje nek tako sistemski tekst, neko klasično obliko, v bistvu neko konformistično dejanje?«

Če poskušam razumeti premišljevanje sistema, ki se bori proti grafitom oziroma če naivno poskušam iskati odgovor o alternativah in drugačnosti oziroma v bistvu celo drugosti, dejanskih skokov v to, kar počne pragmatična masa, ni in ne bi smelo biti. V skladu s tem, kaj mi eli-mos-ov način življenja in metoda preživetja ter njuna umetniška dela sporočajo, povprečnosti sistemske (beri sodobne) umetnosti in način njenega delovanja odpade in hkrati... Hkrati se jo in se sistem res lahko le na ta način premišljuje, predeluje, definira in redefinira: umetniški objekti kot so »jewbox«, »ovčke«, »new york«, »indijanec in volk«, »holywood«, »tiger woods« in »safari« ter oranžna serija in nekatere dokumentacijske fotografije kričijo po nomadskem seljenju od galerije do galerije, od pogleda do pogleda, od duše do duše.

In zdaj je zima 2011: intervju, jaz in Veli in Amos. Poskušam narediti dolg intervju, kompleksen, filozofski, hkrati pa začenjam le nagel dialog, hiter pogovor s kratkimi vprašanji in urnimi odgovori, s kar največ vprašanji, ki naj bodo kar najbolj hitra. Torej. Poskusimo drugo različico in mislimo / ne mislimo. Samo odgovarjajta, pa vidimo, kam bomo prišli. Hvala, Veli in Amos, gremo, in, da, dajmo v angleščini, in, da, dobrodošla na kibla-org.

Odgovori na naslednja vprašanja bodo objavljeni kmalu. Se vidimo, torej, naj začnem: Ulica? Galerija? Vlaki? Celi avtomobili? Platno? Risba? Slika? Linija? Obris? Umetnik? Producent? Kurator? Teorije? Umetniška šola oz. akademija za likovno umetnost? Izobraževanje? Birokracija? Izpolnjevanje dokumentov? Sistem? Policija? Moški? Ženske? Tehnologija? Grafiti? Blu? Banksy? Henry? Zid na Zahodnem bregu? Rap? Glasba? Glasbene zvrsti? Barve? Style wars? Style wars 2? Prevlada na ulici? Izven nadzora? Für immer? Bellevue boys? Za vedno in kako daleč? Veli in Amos v živo v galerijah?

miha(son:DA)

več: www.velisilver.com; kontakt: amos.angeles@gmail.com

8. februar 2011 – 16. februar 2011

odprtje: 8. februar 2011 ob 20. uri

Kibela / KIBLA Maribor

javno vodstvo 10-2-2011 ob 10:30 in 17:00

javna debata "porišimo Maribor – 2" 14-2-2011 ob 17:00

Vabljene in vabljeni. Vstopnine ni.

Galerija Kibela je odprta vsak delovnik od 9.00 do 22.00, v soboto od 16.00 do 22.00, v nedeljo je zaprta.

MMC KIBLA se zahvaljuje za podporo EU-EACEA, program Kultura, Bruselj, Ministrstvu RS za kulturo, Mestni občini Maribor ter Uradu za mladino. Program Kibele je del evropskega projekta X-OP.