Jože Šubic: Devet postaj tvojega okusa

Akademski slikar Jože Šubic (Maribor, 1958) je po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (1984) na slovensko likovno prizorišče vstopil v obdobju razcveta nove podobe. Od leta 1981 kontinuirano razstavlja na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, sodeluje na likovnih kolonijah doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel tudi več nagrad. Ukvarja se s slikarskom, risbo, grafiko, od leta 2000 se njegovo likovno snovanje iz slikovne površine, ki je po zgodnejši figuraliki vsebolj zaznamovana s čutnimi barvnimi nanosi in netipičnimi materiali, vedno pogosteje razteza tudi v prostor in predmetno stvarnost. V prostorske postavitve vključuje predmete iz vsakdanjosti, organske materiale in jih pretvarja v pomensko nabite objekte, ki s svojo asociativno močjo večrazsežno nagovarjajo gledalca. Les, železo, plastika, usnje, umetelno obdelani in sestavljeni v nove poetične celote, so razpostavljeni po prostoru.

Umetnik specifike prostora inventivno zaplete v dialog z vizualnimi elementi, t. i. objekti-postajami okusa: 1. Govori z menoj, 2. Dan in noč bar, 3. Opraševalke, 4. Do neba poslinjen, 5. Iztisnjeni popki, 6. Nabiralec solz, 7. Banquet, 8. Senseless kiss for sale, 9. Brbotajoče orgle / Bubbling organs. V Šubičevi postavitvi so precizno izdelani objekti svojevrstni mediatorji. Sestavljeni so iz različnih materialov, osnovna konstrukcija je les, mestoma obdelan z bakrom, krznom, usnjem, posode so iz patinirane žgane gline, dodani so tudi najdeni predmeti. Vsak objekt nosi drugačno sporočilo ali zahtevo ter obiskovalca vabi na osupljivo – ne le zunanje vizualno-estetsko, marveč tudi notranje-kontemplativno – popotovanje.

Okus, ki ga tematizira Šubičeva umetnost, se iz telesno-senzorialnega okolja razteza v smeri svojevrstnega estetskega okusa in z njim nemara tudi ravnovesja. Po drugi strani zapeljuje v eksces, ko nas iz okvirov razstavnega prostora (ki vselej implicira prostor moči) vodi ven iz sedanjika in vsakdanjih pomenov. Prostori, kjer so aplicirane umetniške strategije, so prav tako locus vsakovrstnih agitacij mimezisa, od mode, športa, umetnosti do seksualnosti, transformiranih v skladu z dominantno ideologijo. Umetnost prinaša prostoru potencialnost upora telesa in s tem povezano artikulacijo drugačnega življenjskega prostora, ki je tudi prostor drugačnega okušanja in izkustva. Šubičevi objekti-postaje večrazsežno problematizirajo in nagovarjajo okus posameznika.

Šubicev projekt spodbuja tudi razpravo o družbeno institucionaliziranih oblikah okusa. V tem smislu je v slovenskem prostoru dobrodošla novost, saj zastavlja vrsto vprašanj o okusu v zvezi z osebnimi in življenjskimi slogi, vse tja do prehranjevanja ter v širšem smislu o mehanizmih, principih in elementih družbene regulacije okusa. V sodobnosti, ko je meja med »avtentičnim« in »kičem« povsem pretočna, je v ospredju »popularni okus«, ki največkrat zaobide sleherne kriterije avtentičnosti, inovativnosti in kreativnosti. Na delu je masivna profanacija tovrstnih kriterijev v množičnih medijih in med njihovo neselektivno publiko. Zato je Šubičev projekt dobrodošel za vse tiste, ki imajo potrebo po preizpraševanju lastnih kriterijev okusa.

Kot ključni element, pa tudi simbol in metafora, nastopi glinena posoda, ki jo Šubic napolni z različnimi snovmi. S slednjimi mestoma izzove fizični transfer: nenadejano stimulirani čuti zdramijo gledalčev okus, ne le estetski, ampak tudi okuševalni. Tako je tematiziran in stimuliran tisti čut, ki je običajno v likovni umetnosti spregledan. Umetnik z likovno obdelavo odpira gledalcu nove možnosti identifikacije.

V primeru obravnavane umetniške postavitve je zdajšnjost čutenja tisti barometer uspešnega rušenja estetske distance modernistični estetiki zavezane likovnosti; to rušenje omogoči gledalčevo nepreklicno vpetost v razstavljeno snovnost, predmetnost.

Šubic o okusu razmišlja tudi kot o dejavniku socialne razslojenosti. S tem so neizbežno povezani tabuji, vrednote, kršenje prepovedi, občutki sramu in krivde, pa tudi lizunstvo, kimavost, klečeplazenje in licemerstvo ter nadalje zatekanje v okrožje intimnosti, pa tudi iskanje prostora diskretnosti za etično-moralno katarzo v območjih vzvišenega. Raziskovanje okusa hkrati razpira komplesno tematiko materialnosti telesa: tabuji telesa, strah pred nečistostjo, itn. Likovne in simbolne prvine izžarevajo svojstveni erotizem, ki se z leti prekali v prepričanje, da mora biti estetsko utemeljeno na življenju, v izkustvu telesa, njegovi snovnosti.

Šubičev projekt je poetsko artikulirano, večplastno in komunikativno delo, ki temo okusa domiselno in subtilno pretoči v likovni svet. Postavitev vzpostavi prizorišče performativnosti, procesualnosti in recipročnosti. Tematizacija okusa humorno pobeza v pregovorno slovenski cankarjanski patos kot tudi v patologije sodobne družbe, v kateri je slehernik avtor specifične simptomatike. Umeščanje objektov v specifičen razstavni prostor ne brez provokacije meri na prikrivanje in razkrivanje tovrstne simptomatike, ki jo izdatno pogojujejo moralni predsodki. Sicer pa bitka za emancipacijo na osebni – ne nazadnje tudi čutni, okuševalni – ravni skozi zvestobo izvoljeni gesti nikoli ne spodleti. Okus po življenjskem nemiru, po spoznanju, po neskončnem … Okus po ljubezni.

Mojca Puncer

18. marec 2011 – 30. marec 2011

Otvoritev: 18. marec 2011 ob 20. uri

KiBela / KIBLA Maribor

Vabljene in vabljeni! Vstopnine ni.

KiBela, prostor za umetnost, je odprta vsak delovnik od 9. do 22. ure, v soboto od 16. do 22. ure, v nedeljo je galerija zaprta.

MMC KIBLA se zahvaljuje za podporo EU-EACEA, program Kultura, Bruselj, Ministrstvu RS za kulturo, Mestni občini Maribor ter Uradu za mladino. Program KiBele je del evropskega projekta X-OP.