Chris Sugrue: BASE 8

Med virtualnim in realnim prostorom ni jasne ločnice, ki bi človeškim možganom sporočala razliko med snovnim svetom in svetom utvare. Očesno zrklo je prepuščeno nenavadnemu nizu naključij, ki je le deloma odvisno od fizikalnih lastnosti materialov. Zaznavo neprestane spremljajo motnje in popačenja, odvisna od izjemno fleksibilnih lastnosti očesa, ki zdaj izostri zdaj zamegli predmet gledanja. Vsaka nova izkušnja sproži niz asociacij, spominov in naučenih sistemov kategoriziranja.

Umetnica in programerka Chris Sugrue razvija interaktivne instalacije, zvočno vizualne performanse in eksperimentalne vmesnike, s katerimi raziskuje polje navidezne realnosti v odnosu do fenomenologije telesa. Njena interaktivna instalacija Osnova 8 je, kot pravi, »sistem, ki proučuje negativni prostor med prsti in sledi gibanju dlani in rok«. Idejo o negativnem prostoru – v geometrijskem smislu in ne kot nasprotje pozitivnega prostora – je razvila iz razmišljanja o številskih osnovah za sisteme štetja, ki izhajajo tudi iz različnih lingvističnih struktur. Kako misliti svoj svet izven binarnega polja ničel in enk, kako šteti izven desetiške osnove, kako misliti duodecimalno štetje antičnih civilizacij? Osnova 8 črpa navdih iz tistih jezikov, ki so razvili osmiško številsko osnovo, ko so namesto telesne mase šteli prostore med prsti. Kaj se spremeni v naši zavesti, če mislimo obratni prostor, če snovnost postane nepomembna, če izostrimo pogled drugače kot smo vajeni?

Instalacija Osnova 8 je generativno okolje, ki spominja na hologram. Projekcija ni dejansko tridimenzionalna, čeprav se perceptivno zelo približa temu učinku. Pri gradnji objekta si je umetnica sposodila optično utvaro, imenovano Pepperjev duh, iz sredine 19. stoletja. Konstrukcijo za iluzionistični trik so tedaj uporabljali za uprizoritev srhljivih scen, v katerih so steklene pregrade delovale kot polprosojna odsevna ogledala. Ne da bi nas želela strašiti, je prilagodila stari gledališki trik in v instalacijo vstavila obarvano steklo pod naklonom, ki odbija projekcijo iz LCD ekrana na naše dlani. Pozicijo in razdaljo do dlani v instalaciji zaznava kamera za prepoznavanje globine v prostoru. Računalniški program napisan v jeziku C++ procesira in analizo video podobo, da bi zaznal konture rok in poiskal vmesne prostore med prsti. Generirana animacija na dvodimenzionalni ploskvi se prilagaja mapiranju teh vmesnih prostorov, ki se prilagajajo fizičnemu gibanju. Program hkrati računa globino gibajočega se objekta in določa sredinsko privlačnost »premikajočih se struktur in abstraktnih geometrijskih oblik, ki se pojavljajo med prsti ali rastejo iz dlani in rok ter tako sestavljajo odzivno organsko okolje.«

Delo Chris Sugrue določa čista, minimalistična estetika in preplet organskih oblik, ki jih spreminjajo sledilni programi in algoritmi za animirano vizualizacijo. Projicira abstraktne svetlobne oblike, na katere se telo odziva z igrivo fascinacijo nad subtilnimi digitalnimi elementi. Telo je soočeno z magičnimi možnostmi digitalne tehnologije, s fiktivnimi svetovi na meji med virtualnim in fizičnim telesom. Eden od osrednjih motivov umetničinih interaktivnih instalacij so dlani – tisti del telesa, ki prvi sproži človekovo zavedanje o samem sebi. Dlani niso le tisti organ, ki ga najpogosteje gledamo, so tudi organi neverbalnega govora, ki pogosto razkrijejo več kot govorčeve besede. Umetnico navdušuje presenetljiva prilagodljivost možganov in človekove percepcije, ki se sooči z optičnimi zankami. V raziskovalnem procesu je med drugim naletela na presenetljive rezultate psiholoških poskusov pri proučevanju odnosa med možgani in telesom. Meritve so pokazale, da ljudje v določenih okoliščinah prepoznajo umetno roko kot svojo lastno – čutijo bolečino, hlad, vročino, – kadar je njihova roka skrita za zastor ali ogledalo. Sinteza in prehajanje med digitalnim in organskim svetom v njenih instalacijah sproža oprijemljiv občutek razširjene realnosti, a prehajanje v virtualni prostor ni invazivno kot so tridimenzionalne simulacije, ki preplavijo cel zaznavni spekter, temveč so rahločutne in negrozeče. Digitalni prah se raztresa po dlaneh kot subtilni podaljšek ali dodatek. Ob stiku z razširjeno realnostjo svojega telesa nastopi magični trenutek.

Besedilo: Ida Hiršenfelder

Delo BASE 8 je Chris Sugrue ustvarila v rezidenci na LJUDMILI (16. maj – 11. julij).

Produkcija: LJUDMILA, ljubljanski digitalni laboratorij za medije in kulturo pri KUD France Prešeren Trnovo http://www.ljudmila.org

Koprodukcija: KIBLA

4. julij 2011 – 14. julij 2011
Odprtje: 4. julij 2011 ob 20. uri
Kibela / KIBLA Maribor

KIBLA15let

Galerija Kibela je odprta vsak delovnik od 9.00 do 22.00, v soboto od 16.00 do 22.00, v nedeljo je zaprta.
MMC KIBLA se zahvaljuje za podporo EU-EACEA, program Kultura, Bruselj, Ministrstvu RS za kulturo, Mestni občini Maribor, Mestni občini Ljubljana ter Uradu za mladino.
Program Kibele je del evropskega projekta X-OP.