Eija-Liisa Ahtila – The Present

Kibela, petek, 3. 10. 2008, ob 20. uri - otvoritev razstave finske umetnice, uveljavljene ustvarjalke na področju sodobnega videa in umetniškega filma.

Eija-Liisa Ahtila – The Present

Eija Liisa Ahtila ustvarja na področju, kjer je meja med videom v tihožitnih zankah in narativnim filmom izbrisana. Presečnica njene umetnosti je analogna filmska pripoved, postavljena v hipertekstualno okolje, iz klasičnega medija gradi digitalno realnost.. Predstavila se je na vseh prestižnih prireditvah, na Beneškem Bienalu, Documenti v Kasslu, Tate Gallery v Londonu, Kiasmi v Helsinkih idr., njena dela so na ogled v večini pomembnejših svetovnih muzejev, galerijah in zbirkah, od finskih muzejev z sodobno umetnost do Museum of Modern Art v New Yorku. Sodi v vrh sodobne vizualne umetnosti. Umetnica se s svojim delom v Sloveniji predstavlja prvič.

Eija-Liisa Ahtila se je rodila leta 1959 v Hameelinnu na Finskem. Med letoma 1980 in 1985 je študirala na univerzi v Helsinkih, nato pa v letih 1990-91 na oddelku za film in video londonske univerze London College of Printing. V letih 1994-95 je nadaljevala s specializiranim študijem v okviru programa za napredne tehnologije na Ameriškem filmskem institutu, nato pa z doktorskim študijem na helsinški likovni akademiji.

V svojem delu raziskuje eksperimentalne pripovedne načine in tehnike, npr. zvezo med kratkimi filmi in reklamami, tehniko lomljenih ekranov in pripovedne možnosti instalacij z več ekrani. 1999 je Eija-Liisa Ahtila sodelovala na Beneškem Bienalu kot predstavnica finskega paviljona. Imel je samostojne razstave v muzeju Fridericianum v Kasslu, v muzeju Kunsthaus v Glarusu in v berlinski Neue Galerie. Njeni filmi so bili prikazani vsaj na 40 mednarodnih filmskih festivalih po svetu in na večih televizijskih kanalih v Evropi in Avstraliji. Živi in dela v Helsinkih. Njena dela nastajajo v sodelovanju s Crystal Eye, filmsko produkcijsko hišo – njen lastnik je njen mož, Ilppo Pohjola.

Prvotno je konceptualno vsebino njene umetnosti motivirala filozofija umetnosti, kritika umetnostnih ustanov in feminizem. Njene raziskave so bil osredotočene na konstrukcijo podobe, jezika, pripovedi in prostora. Po letu 1990 se je še bolj poglobila v tematiko individuuma.

Kot pravi Eija-Liisa Ahtila, jo v njenih filmih in fotografijah zanima predvsem zgodba. Svoje filme imenuje "človeške drame", večina njenih del obravnava človeška razmerja, spolnost, težavnosti komunikacije, individualno identiteto, njeno oblikovanje in razpad. Eija-Liisa Ahtila skozi svoje filme in fotografije pripoveduje zgodbe, ki temeljijo na raziskovanju, na dejanskih in fiktivnih dogodkih, na izkušnjah in spominih nje same, njenih znancev ali popolnih tujcev.

V enem svojih videov Tolažilni servis/Consolation service (ki je bil nagrajen na beneškem bienalu leta 1999) Eija-Liisa Ahtila dekonstruira formacijo narativne in filmske iluzije – pripovedovalec in kamera sta prikazana kot v pravem dokumentarnem filmu ("cinema verite"). Tako se iluzija fikcije sesuje, postane vidna. Uporaba tresoče kamere v roki spominja na skupino Dogma 95 pod vodstvom Larsa von Trierja."(Paolo Curti/Annamaria Gambuzzi & Co.)

"Hiša/The House, video instalacija na treh zaslonih iz leta 2002, sproža številna vprašanja. Ko vidite igračko – avtomobilček, ki se vozi po steni dnevne sobe, kravo, ki se sprehaja po hiši, in žensko, ki leta nad vrhovi dreves, ni težko pomisliti na pravljice. Fantazija letenja se ujema z našo globoko željo po osvoboditvi od običajnih omejitev, kot je težnost, in ko gledalec v filmu vidi čudeže, se brez težav poistoveti z razpoloženjem otroka, ki je v nas vseh. Vemo pa, da pravljice nosijo še kaj več kot lahkotnost. Pripovedovalec in osrednji lik videa The House je odrasla ženska, Elisa. Njena zgodba temelji na pogovorih z ženskami, ki so se srečale z bolečo izkušnjo psihoze. The House brez težav razumemo kot pripoved o psihozi, čeprav morda delo v celoti sploh ne govori o fantaziji ali psihozi, ampak s temi izkušnjami želi doseči nekaj popolnoma drugega.

Njena pronicljiva percepcija časa skupaj z nenavadnimi zastanki v filmu in z ločitvijo zvoka od podobe je prvi indikator, da se tokrat preizprašuje sama zmožnost pripovedovanja zgodbe. "Nekoč pred davnimi časi" postavi svet zgodbe v varen okvir v drugem času, vendar pa zidovi te hiše razpadajo."(National Gallery of Victoria, Melbourne, Australia)

"Ljubezen, seksualnost, nevoščljivost, jeza, ranljivost in sprava – finska umetnica Eija-Liisa Ahtila v svojih delih raziskuje močne emocije, ki so podlaga človeškim razmerjem. V njenih delih se vztrajno pojavlja motiv emocionalne sprave: njeni liki se gibljejo med preteklostjo in sedanjostjo, pri tem pa ni uporabljen običajen kinematografski flashback. V svojih novejših delih se posveča meji med "sabo" in "drugim", gledalec pa je povabljen, da pogleda v notranjost misli posameznikov v trenutkih psihološke ranljivosti.

Eijo-Liiso Ahtila od vsega najbolj zanima jezik filmske pripovedi. Pri svojem delu vidi kot ključne tri elemente – način konstruiranja podob, način razvoja pripovedi in fizični prostor, v katerem se srečamo z delom. Zanima jo, kako film in video absorbiramo v svoj vsakdan, mnogo njenih del uporablja pristope sodobnih medijev, od glasbenih videospotov, reklam, filmskih naja do dokumentarnih filmov.

V njenih filmih so barve obdelane na slikarski način, skrbno pretehta tudi prikaz svojih del. Nekateri filmi so prikazani na več zaslonih ali v okviru kompleksnih instalacij, ki zahtevajo od gledalca, da najde svojo pot skozi prostor. Spet druge je mogoče videti v kinu ali na televiziji v obliki galerijske postavitve." (Susan May, kustosinja, Tate Modern Gallery, London)

"V sodobni vizualni kulturi dekleta aktivno krožijo skozi paleto preoblek. Včasih si te podobe ali predstave prizadevajo izzvati stereotipe in konvencionalne vloge, ki so pripisane dekletom, vendar pa navsezadnje največkrat te konvencije le dodatno utrdijo. Reprezentacije deklet so kodirane z vztrajnimi kulturnimi označevalci feminilnosti kot nasprotja maskulativnosti dečka, malega moža – pasivnost, ranljivost, čustvenost, narcisizem, vse sladko in rožnato. Vseeno pa se občasno upodobljena dekleta uprejo takim postavitvam in sprožajo pretrese z opozicionalnim sistemom reprezentacije, ki zahteva nova gledanja, branja in povezovanja. Tako kot to drži za dekleta iz del Eije-Liise Ahtile." Taru Elfving, 2001, kustosinja, Kiasma, Helsinki (tekst: Eija-Liisa Ahtila: Osebe iz fantazij in posneti pogovori/Fantasized persons and taped conversations)

Umetnostna zgodovinarka Taru Elfving je preučevala koncept "dekleta" v vizualni umetnosti in v delih Eije-Liise Ahtila. Njen članek je bil objavljen v knjigi, posvečeni delu Eije-Liise Ahtila, ki je izšla ob razstavi v Kiasmi 2002. Med drugimi avtorji v tej publikaciji so Kaja Silverman, profesorica retorike in filma na University of California v Berkeleyu, Daniel Birnbaum, direktor frankfurtske umetnostne akademije Städelschule in Kari Yli-Annala, medijski umetnik in akademik. Publikacija vsebuje tudi opise umetniških del, ki jih je pripravila avtorica, in scenarije.

2007 se je predstavila v Tokiu s filmom Zemeljska kontrola o izvenzemeljskem kontaktu. Ogledalo si ga je 400.000 ljudi v enem dnevu. Postavljen je bil na štirih velikih elektronskih platnih v množično obljudenem presečišču tokijskega centra. V Media Gallery, MOMA, v New Yorku se je prvič predstavila lani s sestavljenim filmom Ljubezen je zaklad in s 14 minutno video instalacijo s tremi projekcijami Veter/The Wind, 2006, ki nudi simultane perspektive ženskega živčnega zloma: zmedena in jezna mlada ženska povabi močan veter, da ta razmeče vse v njenem stanovanju: “Nikoli si nisem mislila, da bom končala tako, da bom obiskovala psihiatra, vedno sem raje mislila, da bom sama postala psihiater.”

Kdo je Eija Liisa Ahtila? Ne-nerazumna ženska 47 let, oblečena popolnoma običajno, prav nič zvezdniška, posvečena in predana svojemu delu. Med filmi se osredotoča na serijsko fotografijo, njena trenutna tema je ženska in krščanska ikonografija. Fran Angelico pravi, da bo “vsaka ženska hodeča sinteza univerzuma.”

Eija Liisa Ahtila vidi svoj film bolj kot teater, kot novo postavitev, kjer se postavlja stilizirani oder za fikcijo. Ker dela v tesni povezavi s filmskim osebjem, pogosto ugotovi, da igralkina interpretacija izboljša originalni koncept značaja. Medtem ko poteka nastajanje “filma”, so strani scenarija pribite na steno in tehnična in vizualna kvaliteta njenih filmov je odvisna od filmskih delavcev: kinematografa, oblikovalcev, lučkarjev, mojstrov zvoka, garderoberjev, maskerjev.

Toda Molilčevo uro je posnela pozimi 2005 v New Yorku sama, brez scenarija, brez filmske ekipe. Začelo se je z verigo dogodkov, "z nizom biserov" in končalo z zgodbo o Lukini smrti zaradi kostnega raka, čeprav je bolj zgodba o tišini in praznini žalosti in izgube "čutnega okolja". Način, kako Ahtila dojema krajino kot tihožitje, z nalomljeno postavitvijo projekcijskih platen, nakazuje na dejstvo, da je avtorica bolj zavezana tradiciji finskega krajinskega slikarstva z začetka 20. stoletja, kot filmski tradiciji. Za Ahtilo je krajina pomembnejša kot zgodba.

British Institute je izdal pregledni dvourni DVD s filmi Eije Liise Ahtile, vključno z Jaz/Mi, Okay, Sivo, Če bi 6 bilo 9, Danes, Toalžilna služba in Ljubezen je zaklad.