Boštjan Plesničar: Beštije - slikarska razstava

V petek, 19. januarja 2007, ob 20. uri, ste bli vabljeni v prostor za umetnost KiBela, v MMC KIBLA, Ulica kneza Koclja 9, Maribor. V soju osmih svečk KiBele so vas pričakale Beštije slikarja Boštjana Plesničarja.

Beštije so zverinice, ki obožujejo dobro hrano in pijačo. Podnevi rade spijo, ponoči pa se klatijo okoli. Sovražijo rutino, red in logiko. Njihova najpomembnejša vrednota je svoboda. So zelo čutne in iskrivega duha, a pogosto tudi čemerne in napadalne. Druženje z njimi je zato vznemirljivo, a tudi nevarno.

Odprtje je ritmiziral DJ Juroš.
Na ogled do 6.2.2007.

LEPOTA NEPOPOLNOSTI
Slike Boštjana Plesničarja gledalca, kljub svoji mnogoplastnosti, takoj nagovorijo in mu omogočajo preprost vstop. Razlog je gotovo predvsem v tem, da je pri samem slikarju ustvarjalni akt bližje intuitivnemu uvidu kot analitičnemu razmisleku, pa tudi v izredni izrazni moči njegovih del.
Plesničarjevi slikarski motivi so, čeprav se nekateri med njimi ponavljajo, zelo raznoliki. Vsakdanje, na videz celo trivialne teme s svojim magičnim realizmom dvigne nad stereotipnost, s prefinjenimi obrati perspektive pa spreminja njihove običajne pomene. Kljub vsebinski raznorodnosti bi lahko opus, s katerim se predstavlja na tokratni razstavi, razdelili na tri sklope: na monumentalne človeške figure, predmete iz vsakdanjega življenja ter rastlinsko-živalsko motiviko. Vse pa zaznamuje temačnost, tako kolorita kot vsebinske poetike.
V najnovejšem nizu slik Plesničar po nekaj letih spet postavlja v središče svojega ustvarjanja človeško figuro, ki je bila v njem sicer vedno prisotna. V tem ciklusu prevladujejo slike izrazito velikega formata, na katerih so figure v naravni ali celo nadnaravni velikosti, s čimer je njihova navzočnost poudarjeno mesena. Avtorja zanima predvsem odnos med moškim in žensko, različne razsežnosti tega kompleksnega razmerja. Njegove slikarske upodobitve ljubezenske tematike so pripovedne, skorajda literarne, a segajo onkraj romantiziranja oziroma mistificiranja ljubezni. V njegovih zaljubljencih odzvanjajo tako strast, predanost in magičnost, kot tudi strah, ujetost ter odtujenost. Ta dvojnost, ambivalentnost se odraža tudi v samem koloritu teh slik, pri katerih avtor uporablja predvsem rdeče-črno kontrastiranje.
Značilen Plesničarjev slikarski motiv so predmeti iz vsakdanjega življenja –violončelo, jadro, dežnik, čajnik, viteški oklep, skodelica kave, luč. Plesničar te predmete pogosto postavlja v samo srce, središče slike. Pa vendar ne gre za tihožitja, saj je človeška figura vseskozi prisotna, čeprav je praviloma izrinjena »iz kadra«. Na neki način gre torej za obrat antropocentrične perspektive, saj postanejo objekti pomembnejši od subjektov, ki z njimi »rokujejo«. Kljub temu popredmetenju pa slike niso, kot je v zadnjem času v navadi, metafora hladne, odtujene, brezosebne družbe. Prav nasprotno: avtor s svojimi deli obuja otroško, pravljično vero v živost vseh stvari. Predmeti na njegovih slikah so oživljeni, počlovečeni, ekspresivni. Zdi se, kot bi jih slikar odtisnil na platno prav v nekem usodnem, dramatičnem trenutku, zato je v slikah čutiti napetost. Spretno »kadriranje«, ki gledalcu ponuja le omejen izsek dogajanja, to intenzivnost še stopnjuje in slikam vdihuje enigmatičnost.
Avtorjeve upodobitve rastlin in živali zaznamuje eruptivna domišljija, ki včasih meji na fantastiko. Narava mu obenem služi kot simbol vitalizma in ogrožajoče iracionalnosti.
Boštjan Plesničar v svojem slikarstvu nedvomno daje prednost subjektivnemu doživljajskemu svetu pred družbeno realnostjo, zato njegova dela niso »angažirana«. A družbena kritika je vendarle implicitno prisotna. Njegovi posamezniki, ki so vsi po vrsti nekakšni »lepi izgubljenci«, živi in obenem ranljivi v svoji pristnosti, so osvobojeni modnih in kozmetičnih zapovedi ter klišejskega čustvovanja. Ko slika svet predmetov, sega onkraj estetizacije vsakdanjega življenja. Predmeti na njegovih slikah niso zgolj zamenljivo potrošno blago, ampak so individualizirani in imajo skorajda arhetipske razsežnosti. Plesničarjev slikarski univerzum tako ni kritika obstoječega sveta, ampak njegova alternativa. Strasten, prvobiten svet, lep v svoji nepopolnosti. Vanj se gledalec sicer lahko zateče, a ga ne čaka idealiziran, notranjih protislovij odrešen raj. Slike namreč poleg humorja in nežnosti zaznamuje tudi ironičnost in nelagodje. In prav v tem je njihov čar.
Maša Ogrizek

O avtorju:
Boštjan Plesničar se je rodil leta 1968 v Ljubljani. Svojo slikarsko pot je začel v šoli Save Sovreta. Na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti (ALU) je leta 1996 diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu, leta 2001 pa je končal še specialistični študij pri profesorju Lojzetu Logarju. Uresničil je že vrsto samostojnih razstav, tokratna je že štirinajsta po vrsti.