Mladen Stilinović: Žalitev anarhije / Vrijeđanje anarhije

Petek, 5. 10. 2007, ob 20. uri: otvoritev razstave Mladena Stilinovića: Vrijeđanje anarhije / Žalitev anarhije.

Razstava je bila na ogled do 23. 10. 2007.

Mladen Stilinović je rojen leta 1947 v Beogradu. Živi in dela v Zagrebu. Razstavlja od leta 1975. Leta 2002 je sodeloval na razstavi In Search of Balkania v Neue Galerie am Landesmuseum Joanneum v Grazu (Avstrija), leta 2003 pa na razstavah Blood & Honey – Art in the Balkans, Essl Collection na Dunaju (Avstrija), In the Gorges of the Balkans v Kunsthalle Fridericianum v Kasslu (Nemčija) ter na 50. beneškem Biennalu (Italija). Leta 2005 je sodeloval na Biennalu v Sidneyu (Avstralija), leta 2007 pa na Documenti v Kasslu (Nemčija).

Je eden od najpomembnejših hrvaških sodobnih umetnikov. Kot postkonceptualni umetnik in član Grupe šestorice autora je začetnik t.i. nove umetniške prakse. V 1970-ih letih preferira razstavljanje na prostem in s tem predstavlja kritiko galerijskega sistema. Z nadaljevanjem avantgardne umetnosti se Stilinović zavzema za družbeno dimenzijo umetnosti: umetnost kot družbena kritika, z neprikritim cinizmom kot specifično obliko avtodistance.

"Leitmotiv" Stilinovićevega opusa je kritika družbe in sistema umetnosti, hkrati pa se avtor zavzema za družbeno dimenzijo umetnosti (umetnost kot kritika družbe). Žalitev anarhije je tako še en poskus "boja" proti pritiskom vladajočega sistema in vrednotam, ki jih le-ta vsiljuje. Ostre puščice so usmerjene proti politiki svetovnih velesil, priklanjanju potrošniški religiji, pritiskom cerkve, nadzoru državnih organov in ostalim pojavom sodobne družbe, ki zastrupljajo in zavajajo slehernika. Kritika sveta umetnosti je morda še bolj osebna. Avtor se obregne ob prevzetnost in pristranost kustosov, kritikov in drugih varuhov umetnosti, dotakne se problematike razstavljanja in galerijskega sistema, ne ubeži pa mu niti umetnik s svojim "pogoltnim" odnosom do galerijskega prostora. V času "predalčkanja", velikih analiz in težkih sintez Stilinović kot ogledalo dobi nastavlja svojo igrivo in lucidno "analizo", parodijo, ki je sama zase dovolj zgovorna. Podobe, prinesene iz "zunanjega" sveta, zaživijo brez dodatnih pojasnil in avtorjevega posredovanja, ki tako z minimalnimi izraznimi sredstvi brez težav seže do gledalca.
(Maja Vuksanović)