Saša Bezjak: Risbe

V petek, 7.4.2006, smo ob 20. uri v galeriji KiBela otvorili drugo spomladansko razstavo. Svoja dela na papirju je predstavila slikarka Saša Bezjak. Razstava je bila na ogled do 22.4.2006, od ponedeljka do petka med 9. in 22. uro in ob sobotah med 16. in 22. uro.

Umetnica pri svojem likovnem izražanju uporablja različne medije. To so fotografija, kip, objekt, slika, risba, video. Predstavitev v Kibeli, prostoru za umetnost, se osredotoča predvsem na risbo in slike v izboru približno 63 barvnih risb (50 x 70 cm), 300 risb tuš (30 x 21 cm), ter nekaj slik v akrilu na platno.

Po vsebinski plati izraža neverjetno neposredne in hkrati sveže metafore, poetične in živahne motive – metaforične na tisti meji, kjer presega pripovednost pravljičarskega izraza z neposrednostjo realne življenjske izkušnje. Motivi, ki nas v prvem trenutku popeljejo v brezskrbni otroški svet (npr. metulji, drevesa, sonce, ptice), so pravzaprav subjekti zgodbe, ki nosi globji pomen. Za navidezno igrivostjo se namreč skrivajo ključni trenutki posameznikovega življenja, ki nas presunejo s svojo neposrednostjo.

Saša Bezjak svoje zgodbe pripoveduje z minimalnimi izraznimi sredstvi. Risba je preprosta in prečiščena – osvobojena vseh odvečnih likovnih informacij in reducirana na osnovno sporočilo. Dvodimenzionalnost površine, ki risbe v naši domišljiji veže na otroški svet, hkrati pripomore k še bolj neposrednemu podajanju sporočila.

Posebej se posveča motivu Nevest (kot sta npr. Napihljivka in Vrtavka), ki pa se med seboj razlikujejo. Skupne so jim le krinoline in risbe ali slike, ki se pojavljajo nad njimi. Le te figuram dajejo kontekst in razkrivajo njihov mikrokozmos. V središče avtoričinega zanimanja je postavljena ženska figura, njeno telo in njegove spremembe (nosečnost), motivi, ki nedvomno izvirajo iz lastnega izkustvenega sveta.

Andrej Brumen-Čop o delih Saše Bezjak

Ko sem prvič videl najnovejša dela Saše Bezjak, sem osupnil nad vedrino, s katero nagovarja gledalca. Po ponovnem ogledu teh del pa se ne počutim več enako. Res je, da so podobe grajene z jasnimi likovnimi prvinami, toda vsebine niso niti približno preproste. Razpon upodobljenih čustvenih stanj se s vsako novo videno varianto razširi in med njimi ni trdnih povezav, recimo, da bi like lahko med seboj sestavljali kot v kakšni mitologiji. Vsako posamezno podobo gre vzeti absolutno zares, če želimo upodobljena stanja podoživeti. V glavnem gre za neizogibna življenjska dejstva, ki v vsej lepoti in hkrati krutosti, zadevajo slehernega čutečega človeka.

Skrčene na minimum izraznih sredstev s pomočjo atributov te podobe govorijo v podobnem dialektu kot otroške risbe, vendar ko se vanje poglobimo, smo daleč stran od vsega otroškega. To ni brezskrben čas otroštva in sanjarjenj, če pa bi bil, bi to pomenilo, da je otrok v vsakovrstnih telesnih in psihičnih težavah. Dejanski pomeni prehajajo v prenešene pomene in obratno. Atributi nakazujejo identitete likov ali pomagajo pojasnjevati upodobljene dogodke in so - ne na škodo likovnega jezika – enakovreden sestavni del upodobitve. Še posebej pa pride do veljave zares občutljivo ravnanje z barvo. Tudi na tem nivoju gre le redko za direktne asociacije iz realnosti, prej gre za niansirano uporabo in simbolične pomene barv, ki na belini papirja dobesedno živijo.

Figure, človekaste postave, humanoidi ali kakorkoli bi že poimenovali protagoniste v teh podobah, so kot nekakšni arhetipi, ki gredo proti simbolom. Morda bi jim prišli bližje s pomočjo psihoanalize. V njih je prisotna tudi določena stopnja ekspresije in včasih dinamike, sicer pa gre za reduciran jezik, kot na primer jezik prometnih znakov, ki ga vsakdo lahko karseda hitro dojame. Na ta način je Saši Bezjak uspelo avtentično upodobiti zares večno temo: svet človeških čustev. Pravimo, da papir vse prenese, v tem konkretnem primeru pa so v papir vtisnjeni razponi notranjih stanj, lahko bi rekel celo, da gre za dragocene dokumente. Raziskava likovnega jezika se tu odvija sočasno z doseganjem ekspresivnih vrednosti, zato ji je uspelo zadostiti cilju temeljnega umetniškega poslanstva, nagovoriti sočloveka.

Razstave:
- samostojne:
1998, Abstraktne pokrajine, Likovno razstavišče Univerzitetne knjižnice, Maribor
2000, Razstava likovnih del, Jazz klub Satchmo, Maribor
2000, Pasteli, Avla OŠ Rudolfa Maistra v Šentilju
2001, Mladi na meji / Jugend an der Grenze 2001, Šentilj
2002, Različne dimenzije realnosti, DLUM, Maribor
2002, Retrospektivno prodajna akcija, Media Nox, Maribor
2003, Koža, Knjižnica Šentilj
2003, Razstava risb in akvarelov, Galerija Kulturnega doma, Gornja Radgona
2003, Sanje o vodi, Razstavni salon Tehniških fakultet, Maribor
- skupinske:
1993, Mestna galerija, Ljubljana (razstava obeh pedagoških fakultet)
2001, Razstava likovne kolonije Art camp Vela Luka 2001, Ožbalt
2002, II. slikarski tabor na Gaju, Razstavni salon Rotovž, Maribor
2002, Vabljeni 2002, DLUM in Media Nox, Maribor
2003, KO MU NI?aKcija, improvizirano razstavišče na Koroški cesti, Maribor
2003, Razstava likovne kolonije likovnega društva Kabinet 1 iz Radenec, Galerija Muzeja Radenske, Radenci
- ilustracije v knjigah
Ilustracija v knjigi Veselje in radost se budita, Center za dehumanizacijo, založba Frontier, 1992
Ilustracija naslovnice pesniške zbirke Suha usta Mihaele Hojnik, Mariborska literarna družba, 2000
Ilustracija naslovnice pravljic Marjana Pungartnika Razbojnik Kandut in druge pohorske povesti, Mariborska literarna družba, 2001
Ilustracija naslovnic zbirke knjig Arlequin, Mariborska literarna družba, 2001
KO-BI-LE, ilustracije za pesniško zbirko Manje Zemljič, Mariborska literarna družba, Maribor 2005.