Ars Electronica Festival Linz

Strokovni ogled festivala Ars Electronica v Linzu (Avstrija), ki je potekal od 31.8. do 5.9.2006.

Letošnje vodilo festivala: Simplicity - art is in complexity.

Ko se zlijeta umetnost in tehnologija

Slikovito avstrijsko mestece ob Donavi je med 31. avgustom in 5. septembrom letos že sedemindvajsetič gostilo festival (novo) medijskih umetnosti. Linz se tako vsako leto v poznih poletnih dneh spremeni v pomembno »romarsko središče« ljubiteljev tovrstne umetnosti in privablja številne obiskovalce iz vseh koncev sveta. Na lepi, modri Donavi namesto Straussovih not zazvenijo prodorni zvoki elektronske glasbe, baročne fasade se priklonijo digitalnim podobam, neonske luči pa narekujejo divji nočni utrip. In celotno mesto zadiha s festivalom…

Tema letošnjega festivala Simplicity – the Art of Complexity (Enostavnost – umetnost kompleksnega) je kot okvir za raziskovanje postavila enostavnost oz. kompleksnost v umetnosti, tehnologiji, politiki in družbi. V poplavi kompleksnih sistemov, ki nas bombardirajo z vseh strani je rešitev v enostavnosti. Bodisi da gre za uporabniku prijazno programsko opremo, bodisi za dostopnost primerne opreme. Kot je v uvodu zapisal kurator letošnjega simpozija John Maeda: »Enostavnost je kompleksna tema, ki nima enega samega, enostavnega odgovora.« In tako niz enostavnosti ponovno pripelje do kompleksnosti, kar odlično ponazarja tudi vodilna vizualna podoba letošnjega festivala – delo japonskega umetnika Tsuyoshija Ozawe Vegetable Weapons.

Pester program festivala, ki ob razstavah obiskovalcem ponuja koncerte, performanse in simpozij, je ob standardnih lokacijah kot so Ars Electronica Center, Brucknerhaus, muzej Lentos, Center za sodobno umetnost O.K, Umetnostna univerza Linz izstopil še na ulice mesta. V iskanju enostavnosti pa se je festival za en dan preselil tudi na podeželje, v baročni samostan St. Florian, kjer so obiskovalce pričakali koncerti, predavanja in delavnice. V objemu baročnega samostana je vroč sončni dan ustvarjal popolno kuliso za poležavanje na samostanski travi in sanjarjenje ob zanimivi kulisi, ki so jo slikale zvočne instalacije. Eden zanimivejših projektov, ki je zasedel mestni glavni trg in nebo nad Linzom, je Moon Ride (Assocreation, Avstrija). Obiskovalci so poganjali kolesa, priključena na številne generatorje, in tako napajali gigantsko baterijo, ki je oskrbovala velik balon (luno). Na nebu je tako zasijala bleščeča umetna luna, ki je noč obarvala s posebno magijo.

O.K – Center za sodobno umetnost je, kot vedno doslej, ponudil vrsto zanimivih projektov. Nagrajeno delo v kategoriji interaktivnih umetnosti The Messenger Paula de Marinisa raziskuje odnos med elektriko in demokracijo, kot tudi vpliv tehnologije telekomunikacij na naš življenjski slog. Elektronska pošta, ki jo sprejema računalnik, dekodirajo pa jo trije izhodni (output) sistemi – 26 lavorjev od katerih vsak oddaja različen zvok, 26 plešočih okostnjakov in 26 elektrolitskih kozarcev - prenaša elektronsko sporočilo. Edina težava je v tem, da bi gledalec moral v prostoru preživeti dalj časa, če bi želel posredovano sporočilo tudi prebrati.

Ikonografijo sodobnega mesta zaznamujejo utripajoče neonske luči, ki so posledica komercializacije današnje družbe. Skupina ameriških umetnikov Graffiti Research Lab je tako razvila arsenal enostavnih, dostopnih magnetnih napravic, svetlečih pisanih lučk, ki slehernemu prebivalcu mesta omogočajo lasten izraz in prispevek k novodobni mestni veduti. Tako se je v Linzu zgodil nepričakovani »napad« na tramvaj št. 3, ki je nato kot potujoča umetnina odpeljal v noč. Majhne magnetne lučke, LED Throwies (sestavljene iz baterije, magneta in LED diode), pa so se razpršile po celem mestu in pristale celo v laseh mladenk kot inovativna dekoracija.

Še en zanimiv projekt, kjer se je obiskovalec lahko hkrati tudi sprostil in si odpočil, je Sonic Bed_London, delo angleških umetnikov (Kaffe Matthews in Annette Works). Velika udobna postelja, ki je kar mamila v svoje okrilje, je bila opremljena z vgrajenimi zvočniki. Ko se je obiskovalec zleknil nanjo, je neskončna glasba vibrirala skozi njegovo telo in tako jo je zaznaval ne le z ušesi ampak s celotnim telesom, kar je bila vsekakor zanimiva in nenavadna izkušnja.

V okviru projekta Regrets, ameriških umetnikov Jane Mulfinger in Grahama Budgetta, so se po mestu in na festivalskih prizoriščih sprehajale z računalniki opremljene »enote«, ki so imele vlogo mobilnih spovednic. Mimoidoči so bili vabljeni, da računalniku izpovedo (zapišejo) svoje grehe in obžalovanja. Računalnik jih je zabeležil, rezultat pa je primerjalna sociološka podatkovna baza, ki je bila takoj dostopna tudi širšemu občinstvu na internetnih straneh, javnih prikazovalnikih in na radiu.

Na nekoliko odmaknjeni lokaciji, v bližini Kunstraum Goethestrasse, sta avstrijska umetnika Markus Decker in Dietmar Offenhuber postavila instalacijo from dust till dawn. Mreža laserskih žarkov tik nad tlemi je tvorila sprva nevidno svetlobno površino. Objekti ali delci, ki so se prebili skozi to površino – npr. prah, cigaretni dim ali večji objekti, so bili osvetljeni z laserjem in postali vidni kot ploskev (površina) ali obris. XY – mrežni sintetizator jih je zaznal in njihovo dvodimenzionalno gibanje spremenil v zvočni vzorec. Za uspešnejšo produkcijo zvoka je obiskovalec lahko pograbil kar za metlo in pometal z instalacijo ter tako na nenavaden način proizvajal glasbo.

V muzeju Lentos je John Maeda, svetovno priznani grafični oblikovalec, umetnik, računalniški strokovnjak in profesor na MIT Media Laboratory (Cambridge, ZDA) razstavil serijo sedmih »gibljivih slik« z naslovom Nature. Zapeljive podobe, ki gledalca kar posrkajo vase, predstavljajo abstraktne forme, ki spominjajo na tiste, ki jih najdemo v naravi. Navdihnjen s slikarstvom abstraktnega ekspresionizma, Maeda uporablja subtilne menjave form, barv in vzorcev. Digitalne pokrajine so generirane z novo programsko tehnologijo, ki jo je avtor ustvaril z namenom, da bi slikal »v prostoru in času«. Gledalcu želi približati računalnik in ga pripeljati h globljemu razumevanju njegove notranje narave.

Kulturno izobraževalno društvo KIBLA iz Maribora je kot edina slovenska organizacija sodelovala na festivalu Ars Electronica v Linzu. To je bilo že drugo sodelovanje KID KIBLA na verjetno največjem (novo) medijskem dogodku na svetu. Pred dvema letoma je Kibla sodelovala kot koproducentka dogodka Sensory Circus, ki ga je predstavila linška skupina Time's Up kot del projekta txOom, letos pa je v njihovem generalnem štabu, ki se nahaja v pristanišču ob Donavi, v soboto, 2. septembra od 22. ure, predstavila dolgo pričakovano knjigo izdano ob drugem skupnem projektu, TRG - Trans Reality Generators, v okviru dogodka Simply a Party. Projekt je nastal s sodelovanjem treh evropskih kulturnih centrov: FoAM (Bruselj), Time's Up (Linz) in KID KIBLA (Maribor). Končna izdelka, rezultat dolgotrajnih razprav in proučevanj različnih možnosti, knjiga in DVD, povezujeta vse poglede na projekt in vsebujeta mešanico filozofskih kontemplacij, znanstvenih spekulacij, umetniških manifestov in fiktivnih dnevnikov s potovanj.

Ars Electronica obiskovalca vsekakor ne pusti hladnega. Prebudi navihanega otroka v odraslem gledalcu, vznemiri ljubitelja medijske umetnosti, zaintrigira naključnega turista ali razveseli mladega radovedneža. Številna prizorišča ponujajo celo paleto raznovrstnih umetniških užitkov, kjer vsakdo lahko najde nekaj zase.

Maja Vuksanović

(Nagrajenci letošnjega festivala in dobitniki zlatih Nik za leto 2006 so: v kategoriji računalniške animacije/vizualni učinki animacija 458nm , v kategoriji digitalna glasba L'île re-sonante francoske komponistke Eliane Radigue, v kategoriji interaktivne umetnosti The Messenger ameriškega umetnika Paula DeMarinisa, v kategoriji spletne vizije mobilna instalacija The Road Movie, v kategoriji digitalnih skupnosti canal*ACCESSIBLE , v kategoriji za mlade umetnike u19 - freestyle computing pa skupina avstrijskih ustvarjalcev z delom Abenteuer-Arbeitsweg.)