Marko Jakše: MADE IN FRANCE, DVA

V petek, 25. marca 2005 ob 20. uri, smo priredili otvoritev slikarske razstave Marka Jakšeta. Tokrat se je predstavil z novo zbirko del z naslovom Made in France, dva, ki so nastala med njegovim lanskoletnim bivanjem v Franciji. Razstava je bila na ogled v galeriji KiBela, v Multimedijskem centru Kibla, Ulica kneza Koclja 9 v Mariboru, do 17. aprila 2005!

Slika je spet noter. No, saj ni nikoli šla ven. Vsaj iz sebe ne. Mogoče se je le malce sprehodila, da se pogovori sama s sabo, tako zaupno kot se včasih mora, da ostane pri sebi. In da ponovno najde spokojnost, ki jo mora imeti, da je lahko celovita, da ne štrli in da ne pogreša. Ja, v svoji čezmernosti zna velikokrat pogrešati. Pa kar nekam gre in se vrne in spet gre. Da bi se nam vsaj za hip izmaknila, da bi izginila, da bi pozabila. Tudi mudi se ji nemalokrat, ker je treba še veliko odkriti in še več najti, a ne ekspresno niti monumentalno ji ne pristoji. No, včasih se že rada postavi, čeprav se ji zdi vsaj na prvi pogled, ko se zagleda v ogledalu, nečimernost nespodobna. Včasih kar klavrna. Je pa njena in takšna je!

A kaj bi samo o njej, ki noče in ne sme, pa še sama mora, če že, če je tudi On, ki hoče in sme. Ki mora! Tako ali drugače, toda vedno. On, ki mu čopič brez prestanka išče, ki mu sledi, ki lahko samo predlaga barvo, več mu ne pusti. On, ki zakrije vse sledi, kot bi drevesom izbiral tla pod nogami in potokom kazal ribe plavati. On, ki se odpre potezi na stežaj, kot bi oblakom pustil rasti in pticam peti, kot bi žabe učil regljati in konje rezgetati. Včasih pa je dovolj samo poslušati travo rasti in ujeti utrip sonca. Spet drugič je treba prešteti zvezde in zavrteti planete. Četudi sredi gozda, saj nikoli ne more biti pregost, da ne bi videl ven. Ali na pokošenem travniku, ko vonj stopi v glavo in megli misli. Še najraje pa verjetno nekje na samem, z njo.

Torej, On je v sliki in slika je v njem. Oba skupaj sta par, »ljubček in ljubica, to je lepi par!« Gresta pred allstar. Medtem ko se Ona štima, jo On lišpa. Bosta sploh kdaj pri koncu? Bosta sploh kdaj dovolj pripravljena, da bosta drug drugemu rekla, »da«? Ne vem, a ni pomembno, gotov sem le, da, če bosta kaj spočela, bo to čisto njuno. Samo Onadva bosta vedela, kaj sta storila. Brez besed. Z gesto, ki bo daleč od oči, a blizu ušes. Z melodijo. V srcu in v umu. V ritmu. Nekje tam, kjer si je Ona našla mesto in ga ne zapusti, ker ve, da je samo tam tako čisto. Nekje tam, kjer se je On prvič spečal z njeno podobo, ki mu je razodela širni svet. Nekje tam, kjer se ji je potem razkril in sta odplesala svoj prvi ples. Potem mu je tudi Ona vse povedala. Iskreno. Zdaj pa klepetata in plešeta in te glasbe ne bo nikoli konec.