Pahljače

KiBela, prostor za umetnost, je organizirala skupinsko razstavo »PAHLJAČE« v času od 22. do 27. decembra 2004. Otvoritev razstave je bila dne 22. decembra 2004 ob 20. uri v prostoru za umetnost KiBela.

Tokrat smo povabili vse umetnike, oblikovalce, študente in ostale zanesenjake, da so izdelali lastno pahljačo. Omejitev pri formi, velikosti ali uporabljenih materialih ni bilo. Rok za oddajo del je bil 10. december 2004. Razpis smo objavili v začetku meseca novembra.

Na razpis smo prejeli 49 avtorskih izdelkov. Avtorji pahljač so bili v polovici primerov iz mariborske regije, ostale pahljače pa so na naš naslov prišle iz raznih drugih slovenskih krajev (Jesenice, Novo mesto, Murska Sobota, Ljubljana itd.).

Izmed vseh prispelih in razstavljenih pahljač smo s pomočjo strokovne komisije izbrali tri tiste, ki so najbolj navdušile. Strokovna komisija je bila naslednja: Aleksandra Kostič (kustosinja), Tadeja Nedog (organizator razstave), Andreja Jurc Pahor (arhitektka), Peter Tomaž Dobrila (svetovalec KID Kibla), Dejan Štampar (oblikovalec in arhitekt), Uroš Lehner in Alen Breznik (oba oblikovalca). Prvo nagrado je dobila pahljača Let's blow some spectrum in avtorjev Uroša Bogdanoviča in Barbare Zemljič, drugo nagrado si je prislužil Borut Popenko z Vrtnarsko pahljačo, tretjo pa je prejela pahljača Metke Kavčič Takač, ki je prejela tudi nagrado občinstva. Na otvoritveni slovesnosti smo torej podelili še nagrado občinstva ter posebno nagrado za pahljačo v obliki torte izdelovalke Larise Lah.

Poziv za sodelovanje na natečaju smo objavili v dnevnem časopisju, v Deloskopu, v raznih elektronskih medijih, prav tako smo poslali tiskana vabila na običajno Kiblino adremo, večje število vabil pa smo prav tako poslali na naslove fakultet, kjer poučujejo umetnost, likovno pedagogiko itd.

Pahljače so pozabljene in pogosto izgubljen objekt kulturne dediščine. Pahljača je običajno povezana z modo, v resnici pa je popolna povezava obrti, umetnosti in uporabnosti, ki se dotika zgodovine, umetnosti, sociologije, socio-ekonomije in restavratorstva.

Nekoč obvezni rekvizit za razpihovanje ognja, zmanjšanje vročine ali odganjanje mrčesa je pridobil status modnega dodatka. Kot statusni simbol pa je pahljača vseeno imela dodatne prednosti: za njo si se lahko skril, skozi majhne luknjice na njej si lahko opazoval okolico, z njo si lahko koketiral ali se sporazumeval na samosvoj način.