Marko Jakše: UMETNOST TREBA DA BUDE LEPA. I BELA.

Ob peti obletnici mariborske Kibele, prostora za umetnost, je bila otvoritev razstave najnovejšega ciklusa Jakšetovih slik in sicer v petek, 23. 1. 2004 ob 20. uri. Odprta je bila do 20. februarja.

Pregled dosedanjega delovanja Kibele je bilo predstavljeno z enournim powerpointom, kjer so se zvrstile fotografije več kot 80 mednarodnih in domačih razstav, dogodkov in performansov umetnic in umetnikov s področja sodobne vizualne umetnosti, kjer se izražajo z različnimi mediji. Kibelino programsko zasnovo so vedno dopolnjevali tudi družabni dogodki, kjer je publika aktivna sooblikovalka galerijske celostne podobe. Kajti brez gledalca tudi podobe ni.

KiBela je pričela delovati januarja 1999. Prvi je njeno belino napolnil prav Marko Jakše s ciklusom slik Nojeva barka, ki je eden izmed najzvestejših sodelavcev, saj je sodeloval pri petih Kiblinih mednarodnih projektih (Dunaj, Cluj, Trnava), sodeloval na dveh skupinskih razstavah (Ne t'č ne m'š in Eye-Try) in po petih letih ima drugo samostojno razstavo. Kibela je tako že nekaj časa edina galerija, s katero sodeluje Jakše.

V poplavi kulturnih dogodkov v slovenski prestolnici lanskoletnega decembra se je po treh letih pojavila samostojna predstavitev na ljubljanskem gradu Kodeljevo in sicer v lastni organizaciji. Najnovejši ciklus 40 slik velikega formata in z do konca prepričljivo ustvarjalno močjo, je požel izjemen uspeh in odobravanje publike, ki je v velikem številu obiskala razstavo na popolnoma neznani, off lokaciji. Kajti… niti strokovna niti laična publika si ne bi mislila, da bo leta 2004 najbolj subverziven vizualni medij prav slika!

Jakše je rojen 1959 v Ljubljani, 1987 je diplomiral na ALU pri Metki Kraševec in pridrl na slovensko slikarsko sceno s šokantnimi metaforami, ki je pervertiralo krščansko miselnost, zakoreninjeno v slovenski mitologiji. Po eni strani provokativne in po drugi melanholične slike, ki so se vsebinsko necenzurirano poigravale s čemerkoli, so vedno požele simpatijo in navdušenje.

Ciklus zadnjih treh let se vsebinsko in problemsko ne razlikuje bistveno, kvalitativno pa se progresivno brusi kot diamant. Tako bi s trditvijo, da gre zgolj za čvrsto kontinuiteto klenega ustvarjalca, povedali premalo.

Jakšetov kvalitativni razpon je še vedno izjemno širok, saj še vedno raziskuje figuro, portret, floro in favno tako v zaprtih interierjih kot tudi v odprti krajini. Raznovrstno figuraliko kot enakovredne elemente postavlja v (izmenično) medsebojne konfliktne, dramatično, dostikrat krvavo izostrene situacije po eni strani in po drugi v elegične, melanholične tone, mestoma tudi simbolno umirjene (Študije v modrem, 40 let Marije Snežne).

Je izjemno pretanjeni opazovalec, ki lucidno zapaža vizualne taktilne vrednosti in jih prevaja v slikarsko materijo. Zdaj v zrelih letih in s kontinuiranim raziskovalnim pristopom dosega pravo prefinjeno slikarsko mojstrstvo.

Kot bi realizem uporabljal za sredstvo, da prevara/prepriča oko, da gledalec prične verjeti v možen obstoj, ki ga kasneje z nekim prelomom ali ekstremom v nerealno sfero (nerealno zato, ker se ne vidi) in tako odpahne zaprašena vrata gledalca in ga pripelje v svet, ki zbuja strah v svoji sivini ali grozljivosti, tam ga zaziba v estetsko ugodje, torej v to, kar je imanentna lastnost umetnosti.

Melanholično romantične krajine per se ali virtuozno prepleteni vzorci tridimenzionalnega učinka se formalno minimalizirajo v abstrakcije, ki nastajajo kot nov izziv po njujorškem izkušnji (2000). Te abstrakcije so neverjetno žive, prepričljivo, z barvo in formo izražajo lastnosti, ki so ves čas značilne za Jakšeta (Škarpa).

Dosegel je prefinjenost starih mojstrov, še več: njegovih slik ni mogoče postaviti v katerokoli stoletje, čeprav operira z arhetipi, slike prodorno govorijo o tukaj in zdaj, je popolnoma sodoben, subverziven.

Fotografije

Knjiga vtisov

" Genialno. Strašno. Lepo. Grozno. Vesoljno. Sanjsko." Tanja

"Veni vidi vici." g. Furgula

"Fascinantno občutene podobe podob"

"Hvala za tako lepo močno!"