INTERSEKCIJE (kustos: Vayay Zsigmong)

Na meji kimena(tografije) in video umetnosti

V zadnjih nekaj letih se je z razvojem nove tehnologije v multimedijski umetnosti in posebno v videu scena neodvisne kinematografije in video produkcije precej spremenila, hkrati je zastavljena zaradi vse večje in večje kvalitete produkcije. K temu niso pripomogla le dela novih, mladih in ustvarjalnih skupin ljudi , pač pa tudi nova tehnologija, ki je potencialno odprla vrata novi estetiki in novim razpravam (diskurzom).

Na neodvisnih filmskih festivalih, (undergroundih) ali festivalih novo-medijske (produkcije) se vsako leto povečuje število filmov, v katerih se eksperimentira z novimi video podprtimi dialogi in diskurzi, ki so hkrati predvajani v normalnih (konvencionalnih) gledališčih, kot instalacije v galerijah ali pa muzejih. Večinoma gre za kratke filme , dokumentarne filme ali eksperimentalno-abstraktne filmi, ki jih lahko prikažejo na različne načine.

Poleg novih produkcij je očitna tudi sprememba koncepta distribucije tovrstnih del, pri čemer je na razpolago več lokacij (prostora), kjer je možno izvajati neodvisne filmske festivale, umetniške bienale, multikulturne festivale, glede na specifiko in vsebinski kontekst. Tovrstni dogodki pa ne prikazujejo filmov le na tradicionalen način – na platno, pač pa kombinirajo (vpletajo) različne medije, razstave, koncerte ali performanse.

Ideja mešanja različnih zvrsti umetnosti je prisotna že nekaj časa, vendar se v današnjem času pojavlja nova produkcija filmov na filmskem trgu, na katerih se dejansko pričakuje (zahteva), da se mediji medsebojno prepletajo in kombinirajo.

Vayay Zsigmong, ki že od leta 1996 vodi filmski festival v Lausaani, Švica, je selektor filmov, ki jih kasneje predstavi na drugih filmskih festivalih v različnih državah. Predstaviti želi selekcijo oz. nekaj urtinkov »panorame« dinamičnih mladih umetnikov, ki prinašajo nove ideje na trg neodvisnih produkcij. Dosti filmov z ne-dobesedno pripovedno vsebino, vendar s posebno estetsko kvaliteto, so pred leti predvajali že na Newyorškem »underground« filmskem festivalu, na katerem je avtor projekta prisostvoval. Predvajali so predvsem tip    nizko proračunskih filmov.

Na selekciji letošnjega programa, ki ga je predstavljal po Evropi, bi rad osvetlil (poudaril) nekaj filmov; npr. video Briana Doyla (asistent Douga Atkiena) imenovan Current, ki je letos v Lousiani prejel prvo nagrado za eksperimentalni kratki film. Current je natanko takšen tip filma, ki se ga lahko predstavi na dva načina. Delo dokumentira zelo vznemirljiv dan v New York City-u, kjer množična komunikacija povzroči poplavo prenosa raznolikih informacij. Gledalec neprestano (do konca filma) pričakuje, da se bo nekaj zgodilo.

Ostala dela lahko predstavijo kot instalacije na odprtih razstavah tako kot tradicionalen način (v kinu), so dela Patricka Jollya&Reynolds, Burn&The Drowing Room, ki je bil predvajan kot »edini program« v gledališču in kot 4-delno projekcijo, podprto z audio sound sistemom na odprtem razstavišču.

Prav tako avtor projekta predstavlja tri švicarske kratke filme različnih režiserjev, ki kot celota odpirajo široko možnost razprav, od klasičnega ne-pripovednega filma Resillie, Bastien Genouxa preko tragi/komične (gloomy/funny) animacije filma Kate Trüb&Delphine Vaucher »Fresh meat for Barbecue, do filma Royal Hansa Petra Ammana.

Prav tako velja predstaviti (omeniti) mladega, komaj 26-letnega režiserja iz Winniega, Deca Dawsona , ki kombinira sodobno umetnost s tradicionalnim kinom. (V svojem opusu je režiral že 6 kratkih filmov in prvega dolgega filma ). Prihaja iz teatra in predstavlja umetniški svet. Kljub temu da navdih išče pri navdihuje g. Beckettu Vaudevillu, ki dela v kodah zgodnjega nemega filma, svoje delo integrira totalno v sodobno sceno, »talking part« z objekti v zvezi z različnimi umetniki iz njegovega rodnega kraja. Deckova umetnost je totalno na meji umetnosti in kina.

Seppo Renval, Finec, ki se je predstavljal na lanskoletnem filmskem bienalu v Sao Paolu, prav tako v svojem vizualnem delu kombinira različne medije. Filme predstavlja na različnih lokacijah različno. Njegov zadnji futuristični film Film 1999, ki ima podobnosti z Jonas Makesovimi filmi, je bil predstavljen na beneškem bienalu, galerijah, muzejih moderne umetnosti, tako kot tudi na cesti ali na partijih z DJ-i.

Cris Haribov Social Static, v katerem režiser dokumentira različne performanse ameriškega umetnika Spencerja Tunicka, postavi dejanja (akcijo) v politični kontekst in osvetli problem svobode izražanja. Glasbo za film so posneli sonic youth. Spencer Parson, se predstavlja z nizkoproračunskim filmom Resolution…. Ameriški umetnik, ki je v svoji osnovi DJ, audio-mixer , komponist in producent, je Terre Thaemlitz, ki trenutno živi v Kanagawi, Japonska. Terre dela projekte, v katerih kombinira glasbo,film in politiko.

Vizualni diskurzi imajo skupno točko; odsotnost dialoga in pripovedni aspekta, uporabljajoč specifično estetske diskurze. Večina filmskih režiserjev in umetnikov v tej selekciji zastopa enotno ideologijo do sodobnega filmanja. Kinematografija doživlja estetske spremembe; Hollywoodska industrija je v zatonu (umira) zaradi pomanjkanja domišlije in originalnosti, ponavlja non stop iste stvari brez tveganja in idej. Režiserji kot so Lars von Trier ali pa gibanja kot so Dogma ponovno oživljajo vizualni diskurz brez uporabe klasičnih metodologij in kljub temu dosegajo veliko pozornosti s strani gledalcev, tudi tistih s komercialnim okusom. Poskušajo bolj nore stvari, mešajo tehno-revolucijo in sodobno tematiko. Tudi globalizacija medijev in medkrajevna komunikacija nam omogočajo videti vplive z vse povsod v delih različnih krajev. Vizualna umetniška scena odpira nove poti, novo kreativnost, prikazuje novo produkcijo na zelo dinamičen način.