Najdeni red - The Found Order: Marta Lyall, Karen Thornton, Philip Ross

"Ko mi je Marta Lyall pred tremi in pol leti poslala portofolio projekta Najdeni red (The Found Order), me je pritegnila njena sistematičnost, urejena v izobraževalni, raziskovalni in umetniški sklop, seveda podkrepljena z zajetnim slikovnim materialom. Redko videno, čeprav ni imela narejenih spletnih strani, kar mi je bilo za sodoben projekt nedoumljivo. Potem sva se vsako leto dogovarjala za izvedbo Najdenega reda v Multimedijskem centru KIBLA in jo zaradi najrazličnejših vzrokov morala dvakrat prestaviti, dokler nisva zakoličila aprila 2000.

Danes je Najdeni red gotovo drugačen, pri projektu sodelujeta še Karen Thornton in Philip Ross. Vendar pa je isto vprašanje, s katerim me prijatelji in prijateljice oblegajo ob napovedi njihovega gostovanja: kaj je to?

Najpogosteje jim odgovorim, da gre za biokemijsko in fizikalno umetnost, ki se podaljšuje v nove medije in uporablja tudi medmrežje. Premalo. Dodam, da biološko občutljive objekte, npr. jajca, vodo, kožo, obdelujejo z elektriko, svetlobo, toploto, kemikalijami, izkoriščajo fizikalne zakone narave in biokemijske lastnosti objektov – tudi 'živih', npr. kolonije bakterij - kar potem s pomočjo forme instalacije sintetizirajo v lastno umetniško izjavo.

Tako tudi zaokrožijo naslov Najdeni red, ko na mikrovzorcih v obliki umetniških del prikažejo tista delovanja v naravi, ki so fizikalno in biokemijsko že dolgo časa znana, a mnogim čutilom – prav zaradi naravnega, vsakdanjega, dolgotrajnega, planetarnega ali nešokantnega dogajanja – odtujena oz. izgubljena. Zdaj vam jih Najdeni red pomaga spet najti in odkriti."

Peter Tomaž Dobrila

Najdeni red: domišljija znotraj dokazanega

Fascinirajo nas stvari, ki tvorijo razumevanje nas samih in sveta okrog nas. Čeprav nas oblikuje genetska dediščina, smo tudi bitja, ki se odzivajo v svetu človeških konstruktov; sprejemamo družbene vrednote in vzorce obnašanja, ki nas obdajajo, ti nas obenem formirajo. Znanost in posledično tehnologija razkrivata ekonomske in racionalne sisteme, na podlagi katerih smo se odločili zgraditi naše družbe. Na prelomu stoletja se je filozofska doktrina, znana kot logični pozitivizem, lotila kritike jezika. Trdila je, da je vsa »izvirna« filozofija temeljila na kritiki jezika in posledica tega naj bi bilo pokazati enotnost znanosti. Vse vedenje o naravi naj bi bilo mogoče izraziti z enim skupnim jezikom, ki bi omogočal sistematizirano verifikacijo pomena. O vsem, kar ni bilo mogoče dokazati z empiričnim dokazovanjem, so menili, da je nepreverljivo in brez pomena. Ta univerzalni jezik je precej svoje strukture podedoval po delu Leibniza in drugih, vendar je tokrat obsegal več kot besede in simbole. Zdaj je vseboval definicijo in oceno procesa, prakso in opazovanje. Videti je mogoče le, kar je mogoče reči, ali natančneje, če česa ne moreš opisati, potem tega ne moreš videti. Praksa znanosti je postala aksiomatična; serija vprašanj, ki so temeljila na prejšnjih poizvedbah, te pa na osnovi predpostavk, ki so morale biti artikulirane znotraj domene preverjenih in sprejetih oblik jezika. Stvari, ki so obstajale zunaj tega besednjaka, so bile zaznamovane kot »metafizične«, kar je evfemizem za neveljavno.

Posledica te razvrstitve z načeli logičnega pozitivizma znotraj znanstvene prakse je bila atrofija in izraba znanstvene misli. Njen vpliv je mogoče čutiti v katerikoli kulturi, ki je seznanjena z znanostjo. Nekoč so znanost imenovali filozofija – dejavnost, ki je bila usmerjena navzven in premišljevala o neznanem. Danes se mora znanost ravnati po togih pravilih in omejitvah znanega in kar je mogoče ponavljati; vsi udeleženci morajo odgovarjati kantorju, tako da ponovijo besedilo. Ta besedila so reiteracije oblik vsakdanjega jezika znanosti in tehnologije. Kot umetnike nas fascinirajo omejitve, ki jih tvori takšen besednjak; ob perimetrih teh ozemelj in v prostranih podmenah smo odkrili mnogo domišljije.

V Združenih državah Amerike in v mnogih drugih zahodnih državah sta znanost in tehnologija izzvali cerkev kot institucijo vere. Misijonarji so obljubljali zdravje, dolgo življenje in blagostanje. Čeprav o metodah znanosti in tehnologije pogosto razmišljamo kot o večkulturnih entitetah, so to v resnici eksplicitno zahodnjaški konstrukti. Na primer: dialektika in prepričanja, ki so osnova binarni obliki, med drugim izvirajo od Pitagore, Aristotla, Platona in Leibniza. Programiranje z današnjimi stroji pomeni uporabljati zahodnjaške metodologije. V tej luči je »globalna vas« samo še ena oblika kolonializma.

Zanima nas preučevanje avtoritete zahodne kolonizacije, ki bi zajelo vse kulture v raziskavo in reinterpretacijo znanstvenih preučevanj. Zahodne kulture nerade dovolijo takšno igro, vendar le zato, ker so prepričanja zelo sveta in rituali zelo ukoreninjeni. Povezali smo se, da bi razstavljali kot skupina umetnikov, ker ugotavljamo, da lahko o stvareh razpravljamo z jezikom in materiali. Vsi smo po svoje povezani z omenjenimi idejami, obenem ta odnos zelo drugače razumemo.

Marta Lyall je umetnica, katere praksa povezuje znanstveno raziskovanje, kulturne tabuje, ki obdajajo znanost in umetnost, in družbene vzorce, ki nastajajo v njih. Nasprotno od mnogih umetnikov, ki delajo v povezavi z znanostjo, njeno delo vključuje uporabo znanstvenih metodologij v umetnosti. Ta že sama izprašuje/ dvomi o avtoriteti znanosti in poraja mnoga vprašanja v zvezi z izključevalnimi perspektivami naše najbolj cenjene kulturne domene. Umetničino delo zajema prilastitev ugotovljenih znanstvenih procesov in iskanje poti, s katerimi bi nasilno odprli predpostavke, ki jih ti vsebujejo. Sem sodi tudi izdelava sistemov za grobo cepitev kosti in sistemov sintetiziranja, ki temeljijo na elektro-kemičnih procesih iz 19. stoletja, razvoju piezoelektričnih membran iz kostnega kolagena in delo s človeškimi kostnimi celicami in vitro. Svoja dela je razstavljala v ZDA, na Japonskem in Poljskem. Trenutno dela kot asistentka – profesorica novih medijev na Šoli za umetnost (School of Art) Univerze v Washingtonu.

Philip Ross v zadnjem času dela z različnimi tipi organizmov. S temi projekti si je prizadeval raziskati pomešane meje, ki obstajajo na območju medsebojnega vplivanja ljudi in drugih oblik življenja. V tem delu se želji negovati drugi organizem pridruži težnja po nadzoru in prevladi. Ta proces natančne interakcije je povzročil nenavadno artikulirane organske artefakte, ki so vrasli v omejujoče in zaščitniške arhitekture. Njegovo novejše delo vsebuje organizme, ki živijo v podzemnih sferah: školjke, gobe in bakterije. Philip trenutno končuje magisterij iz likovne umetnosti na Univerzi Stanford.

Karen Thornton raziskuje racionalistične »stroje«, v katerih smo naseljeni od rojstva. Za te stroje meni, da jih nismo sami ustvarili, ampak da so produkt naše kulture. Strukture merjenja, tako fizikalne kot konceptualne (velikost in čas), oblikujejo naše mišljenje in uporabljamo jih kot oblike konsenza, s katerim komuniciramo. Jezik, s svojimi diskretnimi in pakiranimi koncepti definicije, ki so tudi dvomljivi, kot proces poimenovanja ali identificiranja bodisi omejuje komunikacijo bodisi jo naredi dvoumno. Precej tega dela zajema seciranje organskih in/ali tehnoloških teles. Karen je diplomirala iz likovne umetnosti na Univerzi Manitoba v Kanadi in magistrirala na Šoli likovnega inštituta v Chicagu (School of the Art Institute of Chicago), kjer predava na oddelku za umetnost in tehnologijo.

Peter Tomaž Dobrila

Marta Lyall: NAPRAVA ZA REZANJE

NAJDENI RED – THE FOUND ORDER

Marta Lyall:
NAPRAVA ZA REZANJE (SECTIONING DEVICE)

KIBLA, sreda, 26. 6. 2000 ob 20.00 in na www.kibla.org/s_d.htm

Tehnološka odkritja nam še naprej prinašajo mnoge zmožnosti in obljube. Omogočila so nam, da se razbohotimo na načine, za katere nikoli nismo menili, da so mogoči. Našo raziskavo sproža sila v nas, ki jo šele moramo artikulirati.

Velike institucije učenja so vzpodbudile našo raziskavo. Ustanovili so jih industrijski šefi in nam namenili okolja, ki so rezultirala v pridobivanju podpor za naše delo. Ta okolja naseljujejo neustrašni individuumi, ki zelo dobro razumejo pomen tekmovanja in zmage. Ne bojijo se akcij za vsako ceno, nenehno dokazujejo svojo zmožnost loviti in ustanavljati nova področja (trge).

Na nesrečo pa se v tej praksi občasno pojavljajo vsiljivci in vsiljivke. Ne zavedajoč se zahtev okolja in nezainteresirani za boj, so oslabili sile teh vrst. Pogosto ženske, manjšine in ostali obrobneži ter obrobnice; njihova prisotnost je nezaželena.

Uspeli smo, ko ti individuumi iščejo svojo lastno uničenje v okviru same raziskave. Nocojšnji dogodek prikazuje to relacijo.

(POZIV)
Ženska raziskovalka si je izbrala, da bo končala življenje v okviru tehnološkega sistema, ki ga je napadla. V popolnem zaupanju v stroje, o katerih je študirala, se je odločila, da priklopi stroj na svoje telo, kar se bo ob aktiviranju končalo z njeno smrtjo. Vaše akcije bodo aktivirale Napravo za rezanje (Sectioning Device).

Prosimo, pomagajte nam, da se nasa skupnost znebi takih obrobnežev in obrobnic. Izpolnite formular na spletni strani www.kibla.org/s_d2.htm in dobili boste dostop do kontrol, ki bodo pokončale to žensko tehnologinjo.

Hvala za vašo podporo.