Jože Slak – Đoka in Marko Jakše: NE T'Č, NE M'Š

KiBela je pripravila odprtje razstave - slikarskega duela, uvod v novo sezono in obeležitev prve obletnice prostora za umetnost.

V četrtek, 10. 2. 2000 ob 20. uri, smo vas povabili na družabni ogled slik. Slišali ste predpomladno ščebetanje ptic z Markomanovim bob'n'bas podaljškom, srkali rdeče vino in žvečili črni kruh. Tudi kakšna oliva bo padla med plodove živih slikarskih legend.

Njuna stvar. Cesta je življenje po meri človeka. »Tisočletje hit'r mine,« pravi aikido borec in astronom Đoka. Nikamor se mu ne mudi. Slovenski Mad Max dela za SCT, Jarko pa je šel z novim kolesom pod zasnežene vrhove Krete, da bi se do sitega najedel okrasnih pomaranč. Ko renesansa sreča tretjega tisočaka.

V KiBeli, samo za vas.

Aleksandra Kostič: O razstavi Ne t'č ne m'š

Marko Jakše je že nekajkrat razstavljal v Mariboru, prvič v Umetnostni galeriji Maribor, nato v Pekarni in ob otvoritvi KiBele januarja 1999 z naslovom Nojeva barka, ki si jo je v 14 dnevih ogledalo več kot tisoč obiskovalcev, kar je za slikarske razstave redkost. Obiskovalci so bili predvsem mladi. Pričujoča razstava je bila druga v KiBeli. Tokrat je Marko Jakše skupaj z Jožetom Slakom Đoko.

Kako to, da razstavljata skupaj Jože Slak Đoka in Marko Jakše, saj sta tako različna? Ne samo, da se razlikujeta med seboj, tudi njune slike so raznolike. Na kratko bom predstavila vsakega posebej in potem v zaključku odgovorila na vprašanje.

Jože Slak Đoka je rojen 1951 pri Mirni peči, na Akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1975. Potoval je po Ameriki, odšel na Tahiti in 1985 – 87 preživel na Japonskem v Kyotu na podiplomskem študiju. 1993 je imel retrospektivno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer so dominirale kot estetski vrhunec in novum na slovenski sceni rezljane lesene plošče, poslikane z živimi barvami. Nekaj primerov si lahko ogledate tudi tukaj v prvem nadstropju. V devetdesetih letih je Slak obdal svoje slike z okvirji, ki so že sami po sebi artefakti; gre za izbrane forme lesa z dodatki, ki dekorativno popestrijo sliko oz. naslikani motiv voznikovega pogleda iz avtomobila na avtocesto v nočnih ali zgodnjih urah, po možnosti v dežju. Pojma dekorativno in kič sta v 90. Letih dokončno izgubila slabšalni pomen in umetniki se svobodno poslužujejo katerih koli izraznih sredstev za končno vizijo ali izjavo nekega dela. Na veliki skupinski razstavi homo.sapiens.3000 v Narodnem domu Maribor sem na podlagi pogovorov in pisnih testov ugotovila, da je publika najtopleje sprejela prav Slakov Pogled na svet, še posebej v krogu najmlajših obiskovalcev. Tako bi lahko to sliko proglasili kot the best of homo.sapiens.3000. Jože Slak Đoka živi in dela na Dolenjskem in v Brezovici pri Ljubljani, poleg slikarstva so njegovi interesi tudi na področju vzhodnjaške veščine aikida ter astronomije (svoj zvezdo-gled je izdelal ročno).

Marko Jakše je rojen 1959 v Ljubljani, 1987 je diplomiral na ALU in nato prodrl na slovensko slikarsko sceno s šokantnimi slikarskimi metaforami, ki je pervertiralo krščansko miselnost, zakoreninjeno v slovenski mitologiji. Po eni strani provokativne in po drugi melanholične slike, ki so se vsebinsko necenzurirano poigravale s čemerkoli, so požele simpatijo in navdušenje v najmlajšem krogu, kakor tudi zavist kolegov. Jakšetu je gravitacija pač lahko breme. Plava, teče in leti hkrati. Postavlja nas na te čudne perspektivične točke, da bi nas končno spomnil tistih čudovitih, sladkih in bolečih sanjskih svetov, polnih emocij. Otroško lepe slike in čeprav nedolžne, oble živalce nosijo v sebi neki umazani podton, nekaj ni v redu, spodaj polzi nekaj sluzastega. Otroška slikanica z napako.

No,ta zavist pri Đoki ne obstaja. Spoprijela sta se s spoštovanjem dveh aikido borcev.

Njune skupne lastnosti:
Oba sta predstavnika tiste najbolj odštekane slovenske slikarske struje. Oba sta eklektična, pogosto preobložena, hkrati pa izjemno duhovita. Živopisana.
Oba sta svetovna popotnika, nomada, ki sta zasidrana v majhnih vasicah na Dolenjskem in Notranjskem. Slakova popotovanja sem že omenila, Marko je bil že večkrat v južni Ameriki, nato v New Yorku, kjer je dobil prav tako kot Prekmurec Sandi Červek nekajmesečno štipendijo, oleg številnih ostalih popotovanj. Tako sta oba oplemenitena s srečevanji s tujimi kulturami od Japonske do Južne Amerike, kjer še živijo drugačne kulturno antropološke paradigme.

Posamezne slike oz. skupine slik se izmikajo prepoznavnim pravilom igre. Jakše o tem pravi: »Globoko verjamem v privlačnost nasprotij. Ampak to je danes očitno zelo zastarelo prepričanje. Videti je, da se v tej civilizaciji navzven vse izenačuje; na koncu bomo vsi neskončno isti, brez presežkov, enako ozki, enako nizki, enako lahki. To bo totalen spopad, vojna daljinsko vodenih jajc, demokracija v pravem pomenu besede.«

Jakše se zaveda esence minljivega in večnost univerzalnega. Njegove slike izzivajo z ostrine zimskega vetra in toplino elegične otožnosti. Jože Slak pa slika po eni strani otroško natančne in po drugi vsakdanje nemarne, iskrice drznega humorja pa svetlijo sivo malodušje. Sicer pa si slike oglejte sami. Mogoče boste v njih odkrili nekaj povsem drugega.