Danijel Čelig: Virtualna galerija Boštjana Mesarca

interaktivni računalniški 3D prostor

Otvoritev v petek, 4. 6. 1999 ob 21. uri
Razstava traja od 4. – 15. 6. 1999

Projekt Danijela Čeliga Virtualna galerija Boštjana Mesarca je bil prvič predstavljen leta 1997 v Avli I. gimnazije v Mariboru v okviru arhitekturne razstave Projekti za Maribor. V obliki kratke animacije, pravzaprav zametku velike zamisli o interaktivnem računalniškem 3D prostoru, je predstavil slike prijatelja Boštjana Mesarca, ki je umrl v nesreči na treningu podvodnega hokeja. Danijel Čelig je potreboval tri leta, da je idejo na izjemnem kvalitativnem nivoju tudi ustvaril.
Danijel Čelig, rojen 1974 v Mariboru, je trenutno absolvent arhitekture.

DANIJEL ČELIG:
Virtualna galerija Boštjana Mesarca, 1996/99, interaktivni računalniški 3D prostor
Posvečeno Boštjanu Mesarcu (1974-1996)

Zgodba:

Danijel Čelig in Boštjan Mesarec sta bila sošolca že v srednji šoli. Po končani gimnaziji sta odšla v Ljubljano; Boštjan na Akademijo za likovno umetnost – smer slikarstvo, Danijel pa na Fakulteto za arhitekturo. Imela sta srečo, da sta prišla v isto sobo v študentskem domu. Tako je bil Danijel priča Boštjanovemu ustvarjalnemu razvoju in umetniškemu delu.

SLIKAR:
Boštjan ni bil človek, ki bi bil zadovoljen s povprečnim ali nedokončanim izdelkom. Poteze je pilil ure in ure. Tudi takrat, ko so šli kolegi na pivo. Ostajal je sam s seboj in s svojo idejo. Živel je za slikarstvo in nikoli ga ni bilo slišati “dovolj za danes” ali karkoli podobnega. Umetnost je bila zanj večna zgodba, zgodba brez konca. Dneva je bilo vedno prehitro konec in ko je prišel ta trenutek, je zaspal v nekaj sekundah, velikokrat kar oblečen.

Ideja in popolna izvedba sta bili zanj dragoceni. Do slikarskega platna je imel poseben odnos. Spoštoval je površino, na katero je nanašal barvo. Zavedal se je, da je kvaliteta podlage porok za obstojnost in trajnost slike. Govoril je, da je treba sliko “balzamirati”. Za grundiranje slik v zadnjem obdobju, je uporabljal posebno metodo, ki jo je sam razvijal in izpopolnjeval.

Boštjanovo delo je bilo predstavljeno na številnih odmevnih razstavah, tudi v galeriji Equrna. Leta 1995 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo. Boštjan Mesarec se je smrtno ponesrečil novembra 1996 med treningom podvodnega hokeja.

ARHITEKT:
Projekt Virtualna galerija je spodbudila Boštjanova smrt. Razmišljanja o njej pa sežejo že daleč nazaj. Podobno, kot je bilo Boštjanovo “puščanje sledov v neskončnosti” s slikanjem, je Danijel to počel na način, ki je arhitektom najbližji. Za ustvarjanje prostora in prostorov se je kot medij za eksperiment ponudil virtualni računalniški prostor. Vse do tragičnega dogodka so bili Danijelovi poskusi usmerjeni bolj v eksperiment in iskanje tehnologije, ki bi mu omogočila čim boljšo projekcijo fiktivnega prostora, da bi ga kar se da nazorno približal uporabniku.

Vendar ni bilo dovolj, če je prostor samo približal uporabniku. Dovolil mu je tudi obratno. Uporabnika je pripeljal, ga vključil v prostor. Dovolil mu je, da ima nadzor nad prostorom, da se svobodno giblje skozi njega in da nenazadnje tudi interaktivno sodeluje. To pa je veliko večji problem, kot se zdi na prvi pogled. To je bil Danijelov izziv.

Problem resnično-virtualno ni nov. Razlika je med preteklostjo in sedanjostjo je samo ta, da danes gledamo nanj povsem drugače, kot so nekoč. Danijel ni povsem prepričan, da so današnja razmišljanja bliže resnici, kot so bila pred nekaj tisočletji. Rad bi dokazal prav nasprotno.

Že Platon je veliko razmišljal o pojmih kot so “true reality” in “virtual reality”. Platon namreč pravi, da se življenje, ki ga živimo, odvija v navidezni resničnosti (virtual reality), ki smo je že tako vajeni, da je postala za nas edina prava in sprejemljiva “resničnost”. Pravi resnični svet (true reality) je prostor, h kateremu težimo in ki ga iščemo, je projekcija naših idej v čisti obliki in edina možna oblika resničnosti same. To ni fiktivni svet, ampak svet, ki ga podzavestno že doživljamo. Lahko ga označimo tudi kot prostor večnosti.

To je tisti prostor, kjer umetniki iščejo svoj prostorček večnosti; kamor je Boštjan zapisoval “sledove”. Boštjanove slike in Virtualna galerija okrog njih so vključeni v prostor, ki je na dobri poti, da postane del večnosti.

Na tem mestu pride Danijel do spoznanja, da vprašanje večnosti v našem primeru temelji na podpori operacijskega sistema. Pojavi se potreba po vzdrževalcu večnosti. Medij, ki ga predstavlja računalniška tehnologija, je dvorezen meč. Vse prednosti, ki jih prinaša danes, bodo jutri samo še pomanjkljivosti in izdelek, narejen na trenutnem operacijskem sistemu, bo morda čez deset let, na nekem novem operacijskem sistemu povsem neuporaben. To nam daje misliti, da Platonova trditev, da živimo v navideznem svetu, le ni napačna. Izkaže se, da je prisotnost večnosti le trenutna in da je njeno trajanje povezano s trajnostjo medija. Vprašanje je kaj je trajnejše; ali je to platno in barva pri normalnih pogojih ali pa je to CD-ROM oziroma še kakšen novejši medij.

Ideja galerije je zastavljena povsem drugače kot klasična. Lokacija ni običajna, postavljena je v morje in temelji na sistemu lebdečih podvodnih plošč. Boštjanova navezanost na morje in lepoto, ki jo nudi potapljanje je osnova. Sistem je mobilen in lebdi pod površjem morja. Postaviti ga je moč v katerokoli okolje. Navigacija po sistemu galerijskih plošč je skoncentrirana na točke, kjer je možnost rotacije 360° v vse smeri prostora. Med temi točkami se svobodno premikamo. Na nekaterih točkah je možnost interakcije s slikami, kjer dobimo osnovne podatke o izbranem delu - sliki. V vsaki točki je na razpolago trenutna lokacija v prostoru (local info map) in v vsaki etaži galerije najdemo globalno informacijo o prostoru, v katerem se nahajamo (global info map).

Predstavljajmo si da smo sredi Tihega oceana v točki, ki je kar najbolj oddaljena od kopnega. Tu se potopimo med Boštjanove slike in uživamo ob izjemnih delih.

(po zapisu Danijela Čeliga)