Novica

Nestanovitna resničnost
19.10.2023 20:00

Nestanovitna resničnost
19. 10.–12. 11. 2023*
Galerija Novo, Laginjina 7, Pula

Z veseljem napovedujemo odprtje gostujoče skupinske razstave z naslovom Nestanovitna resničnost, ki je nastala v naši produkciji in bo gostovala v Puli od 19. 10. 2023 do 12. 11. 2023. Odprtje razstave bo del otvoritve novega prostora za umetnost, Galerije Novo, ki se bo začela v četrtek, 19. 10. 2023, ob 20. uri in jo organizirajo Društvo Metamedij ter partnerska društva Atanor, Faro11 in Labin Art Express XXI.

*Razstava je zaradi velikega zanimanja podaljšana do 26. 11. 2023.

Na skupinski razstavi bodo na ogled umetniška dela Nataše Berk, Alice Daeun Kim, Tadeja Droljca, name:, Nike Erjavec, Toni Soprano Meneglejte in Valerie Wolf Gang.
Kurator razstave je Peter Tomaž Dobrila. Organizacija poteka v sestavnem delu mednarodne programske izmenjave in partnerstva med društvoma Metamedij in KID KIBLA.

Intermedijska umetnost se vse bolj postavlja kot interdiciplinarna ali tudi transdisciplinarna, saj ne vključuje samo medijev, ampak preči razna področja umetnosti in se povezuje tudi medsektorsko, v definicije, kot so umetnost in znanost, umetnost in tehnologija, umetnost in gospodarstvo itd., medtem ko lahko razumemo sintagmo 'umetnost in družba' kot preveč klasično, tradicionalno, zastarelo in splošno. Toda prav v zadnje omenjenem duetu s prepletanjem singularnega in pluralnega, uporabo konkretnega in abstraktnega, poudarjanjem partikularnega kot splošnega, so presečišča znanj in vedenj, izkušenj in dognanj, teorij in praks, empirij in apriorizmov, ki bodisi zvezno in metodološko bodisi preskakujoče in naključno sestavljajo naš svet v skladu s prapočelom, kaosom.

Kaos (grško: χᾰ́ος) je edninska večpomenka in lahko pomeni prvotno stanje obstoja, prostor, zrak, prepad, brezno, neskončno temo, torej je naše (pra)počelo, ki upošteva elemente okolja in lastnosti vesolja. Kot osrednji protagonisti – vsaj tako si mislimo – tega brezplačnega potovanja na vesoljski ladji Zemlja po Vesolju oziroma Vsevesolju se soočamo z njim in z njimi, z več, z multiVesolji. Celo o dimenzijah vesoljnih širin in dolžinah zvezdnih cest in njihovih oddaljenosti od našega planeta in osončja nekaj vemo in si ne zatiskamo oči in ušes ne drugih čutil in čutov, ko se spoprijemamo s sabo, bitjem in bivanjem v okolju in navezavah nanj, obstojem in potovanji navznoter in navzven.

Vsa bitja smo interaktivna in živimo v vzajemnosti naših sedanjosti. Spomini so ogledala preteklosti, vizije so žarometi prihodnosti. Procesualnost, postopnost, prostorsko-časovni kontinuum gradijo lok, v katerem ima vse svoj smisel. Energija se skozi sončne žarke iz fotonov pretvarja v življenje. S fiziko in kemijo, svetlobo in dotikom, mislijo in dejanjem. Ko generalno razpade v elementarno, ki se nato skozi sublimacijske procese sintetizira v realno in postane resnično(st), se zgodi transformacija metafizičnega v fizično in v nadaljevanju v fizikalno in eterično: postane prisotno, občutno, zaznavno. Umetnost se v (galerijskem) prostoru vzpostavi kot artefakt, v katerem drugem kot dekoracija in v katerem tretjem kot odvečnost.

Identifikacija tehnološko osnovanih del na skupen kazalnik ni nujna, saj jih lahko dojemamo kot postaje nekakšne celostne umetnine. Nagovarjajo in se pogovarjajo. Odpirajo in puščajo. Sinhronizirano s sabo in simultano z nami. Simulirajo resničnost. Vstopajo v naš prostor oziroma nam vračajo, kar (z)morejo, ko mi prodremo vanje. Sprožajo identitetna in vrednostna vprašanja, secirajo tehnološko podlago in koncept, teoretska izhodišča in praktično izvedbo, pričakujejo (nekaj) in dobijo (kaj), relativizirajo in absolutizirajo, tematizirajo in kritizirajo, pripovedujejo in sprašujejo, šepetajo in kričijo, so na voljo, vendar dejansko ne, so popolnoma samosvoja in brutalna znotraj algoritmov in programov, so nedolžna in prijazna okolja našega dojemanja absoluta in sprejemanja relativnega.

Homo ludens, igrajoči se človek, je pač središče in izhodišče, bistvo in bit vesoljske in vesoljne simulacije. Lahko poskus ponazoritve sestoja, obstoja in razkroja preživi? Z umetnostjo, estetiko in etiko – da. Z zavestjo in zavedanjem. Z mislijo in dejanjem. Z vstopom v umetnino, sprehodom po njej, tavanjem in spoznavanjem, spočetjem in razodetjem smo v personificiranem, intimnem odnosu, ki ga doživimo kot umetniško kodificirano izkušnjo in svojevrsten odgovor na naše vpletanje. Ambientalna, avdio-vizualna izkušnja, okoljna in okolijska kopel je hkrati savna in masaža, fit-ness in loch-ness našega osebnega 'dotika' in širših, prostorskih in družbenih refleksij, ki vzpostavljajo naš odnos do umetnosti, predmetov, strojev, materialov, procesov v ekvidistančen krog naših življenj, ki se mimogrede pojavijo na razstavi in obstanejo v sestavi umetniški del kot avtonomni izraz njihove avtorizirane samoniklosti.

Peter Tomaž Dobrila

<- Nazaj na: Novica