Novica

Potujoči kino Bridka Bebiča, glasbeno filmski projekt
14.12.2018 22:00

Potujoči kino Bridka Bebiča, glasbeno filmski projekt
MMC KIBLA, petek 14. 12. 2018, ob 22. uri
Glasbeni cikel JUTRI 2018

Potujoči kino Bridka Bebiča
predstavlja glasbeno filmski projekt
OD KOVAČA DO KNAPA (50', Slovenija, april 2018)

Ustvarjalsko-izvajalska ekipa potujočega kina – Bratko Bibič, Eduardo Raon, Vid Drašler – je ustvarila audiovizualni kolaž izbranih segmentov iz petih sodobno plesnih zvočnih filmov, nastalih po zamislih koreografa in plesalca Iztoka Kovača v produkciji zavoda EN-KNAP od prvega 1995 do slednjega 2014. Petdesetminutno novo montažo najdenih gibljivih podob in (re)kompozicijo njim pripadajočih, razvezanih in ponovno prevezanih zvočnih zapisov so imenovani glasbeniki z vokalno-instrumentalno igro v živo ozvočili in glasbeno nadgradili na premierni izvedbi v Slovenski kinoteki 13. aprila 2018. Sledili sta še ponovitvi 14. junija v Ljubljani (Ustvarjalni center Švicarija: srečanje EBU Ars Acustica, RTV Slovenija-Radio Slovenja, Program Ars z neposrednim radijskim prenosom) in 25. avgusta v Mariboru (Minoritski samostan, velika dvorana Lutkovnega gledališča Maribor: kino Minoriti, preddogodek Festivala Borštnikovo srečanje 2018 & Društvo za razvoj filmske kulture Maribor (GT22)).

Projekt je nastal v koprodukciji Zavoda Alcedo in Zavoda EN-KNAP v sodelovanju s Slovensko kinoteko ter s podporo SCCA – Zavoda za sodobno umetnost in Ministrstva za kulturo RS v okviru 25. obletnice Zavoda EN-KNAP (1993), 10. obletnice delovanja mednarodne plesne skupine EnKnapGroup (2007) in 9. sezone njihovega delovanja v Centru kulture Španski borci (2009).

-----------

Nekaj podrobnosti o projektu »Od kovača do knapa«
Vstaja sodobnega plesa in glasbe iz izginjajočih rudnikov in tovarn

Iztok Kovač

Koreograf, pedagog in plesalec Iztok Kovač je v devetdesetih letih pojem slovenskega sodobnega plesa tako rekoč iz nič umestil v evropski in svetovni kulturni prostor. Pod okriljem festivala Klapstuk, je leta 1993 v belgijskem Leuvenu ustanovil mednarodno plesno skupino En-Knap in jo leto kasneje v Ljubljani legitimiziral kot produkcijski zavod EN-KNAP. Po 14 letih projektnega delovanja je leta 2007 ustanovil mednarodno plesno skupino EnKnapGroup, prvi stalni ansambel za sodobni ples pri nas in produkcijo preusmeril na repertoarno delovanje. Dve leti pozneje je Zavod EN-KNAP prevzel vodenje Centra kulture Španski borci, kjer Iztok Kovač kot umetniški vodja izbira domači in mednarodni program. Poleg štiriintridesetih avtorskih projektov, umetniškega vodenja in pedagoškega dela, njegov opus vključuje tudi kinematografijo šestih plesnih filmov. V petindvajsetletnem intenzivnem delovanju je v evropskem prostoru sodobnega plesa utrdil prepoznavnost lastne estetike in zagotovil zaščitni znak, v katerega kvaliteto že od začetkov vlagajo številni domači in tuji koproducenti. Iztok Kovač je prejemnik številnih najuglednejših domačih in mednarodnih nagrad.

EnKnapGroup

Mednarodno plesno skupino En-Knap je leta 1993 pod okriljem festivala Klapstuk, v belgijskem Leuvenu, ustanovil Iztok Kovač, in jo leto kasneje v Ljubljani legitimiziral kot produkcijski zavod EN-KNAP. Mednarodno uveljavljeni produkcijski zavod je v evropskem prostoru uveljavil lastno estetiko in pritegnil mednarodno mrežo koproducentov. Program zavoda EN-KNAP vse od njegove ustanovitve finančno podpirata tudi Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo. Od leta 2009 zavod upravlja Center kulture Španski borci v ljubljanskih Mostah, kjer je domicil edinega stalnega ansambla za sodobni ples pri nas, EnKnapGroup.

Več o Zavodu EN-KNAP in EnKnapGroup na:
www.en-knap.com

Bratko Bibič je s sodelavcema Eduardom Raonom in Vidom Drašlerjem zasnoval »kinoušesni« glasbeno-filmski projekt »Od kovača do knapa«, v katerem se odvrti šest sekvenc/stavkov: »Igra, sistem, naključje«, »Predor«, »Baladur«, »Ansambli in labirinti«, »Od prhe do prahu« in »Happylogue«. Po otvoritvi z refleksijo o umetnosti glasbene improvizacije in o načelih hoje se potovanje gledalca/poslušalca nadaljuje skozi različne situacije in akcije plesalk in plesalcev, razvijajočih pravila njihovega delovanja: hoje, čakanja, ustvarjanja zvokov in glasbe, srečevanja in seveda plesa na navpičnih skalnih pečinah, po opuščenih tovarniških dvoranah in na brezpotjih rudniški predorov in podzemlja, kjer se srečujejo in soočajo s preteklim in sodobnim rudarskim delom in kulturo. Bibič obenem s to pripovedno in vizualno razsežnostjo razvija svoj izvirni koncept raziskovanja historičnih in aktualnih razmerij med filmom, zvokom in (koncertno) instrumentalno glasbo. Že z glasbeno-filmsko trilogijo Na domačem vrtu (1999–2005), kreativno de- in re-montažo v Slovenskem filmskem arhivu »najdenih podob«, ki je izhajala iz ponovno odkrite tradicije žive in izvirne glasbene spremljave nemih filmov, je prestopil meje slednjega in prešel na področje ustvarjanja glasbenih in zvočnih interakcij z zvočnim filmi oziroma filmskimi zvočnimi stezami (soundtrack). V novo pripovedno, vizualno in zvočno celoto predrugači v arhivu najdene filmske podobe (found footage) in zvoke, ki (retrospektivno) »še vedeli niso, kaj kažejo in o čem govorijo« (Z. Vrdlovec). Standardno glasbeno komponiranje – v parametrih instrumentacije, (dis)harmonij, melodike, (poli)ritmike in (poli)metrike – povezuje s široko paleto postopkov kot so montaža-kolažiranje (cut-up) slike in zvoka, zankanje, nasnemavanje, podvajanje, plastenje ... posnetega zvoka, ki predstavlja nekakšno »zvočno partituro« živi, tudi improvizirani glasbeni izvedbi. Na ta način se dotika mejnikov sodobne glasbe v musique concrete (Pierre Schaeffer 1948) in iz tega izhajajoče vrste postopkov in učinkov, s katerimi operira glasbeni avnatgardizem in modernizem 20. stoletja, ki ima svojevrstnega, s filmom tehnološko (optični zapis zvoka) ter estetsko povezanega predhodnika v t.i. »akustičnem filmu« oziroma »slušnih slikah« (Hoerbilder) Walterja Ruthmanna (»Wochenende« 1930), pionirskega eksperimentiranja z zvočnostjo v zgodnjem obdobju razvoja radijskega medija v weimarski Nemčiji (Hans Flesch). Gre tudi za močno prisotno igro z ambivalencami, negotovostjo glede identitete virov zvoka (soundtrack-živa izvedba) in za to, da je v limiti tovrstni film mogoče spremljati z zaprtimi očmi (t.i. »nevidni orkester«). Kar se je stvarno izkazalo z neposrednim radijskim prenosom izvedbe projekta preko valov 3. programa ARS Radia Slovenija (v okviru srečanja skupine EBU Ars Acustica, Švicarija, Ljubljana, junij 2018).

Ustvarjalna in izvedbena ekipa Potujočega kina Bridka Bebiča:

Bratko Bibič – zamisel, koncept, izbor in kreativna (de)montaža & re-kompozicija audiovizualnega gradiva, kompozicija, aranžmaji, improvizacija, harmonika, klavir, glasovi, produkcija

Eduardo Raon – kreativna audiovizalna montaža (sekvenca Baladur), kompozicija, aranžmaji, improvizacija, harfa, elektronika, glasovi, tehnična produkcija

Vid Drašler – kompozicija, aranžmaji, improvizacija, tolkala, zvočila, šumila, glasovi

O avtorjih/izvajalcih:

Bratko Bibič (r. 1957) »Der Balg-Beisser«, »Zwiderwurz«, »Zertrümmerer« ali »Ober-Madley«, kot ga je poimenovala kritika v nemškem govornem prostoru glasbe, velja za enega od pionirjev emancipacije harmonike iz steznika glasbenih stereotipov od začetka 70. let 20. stoletja dalje. To počne v odprtem prostoru med t.i. svetovno glasbo, minimalizmom, improvizacijo in avantgardo z izrazito melodičnostjo, nenadnimi vpadi disharmonij in pustolovskimi ritmičnimi preobrati, izhajajočimi iz zanj značilne »kinematične naracije« (filmične pripovednosti). Paradoksno »preprosto in kompleksno, resno in humorno, premišljeno in norčavo« glasbo je Bibič gojil in razvijal in/ali jo še vedno s skupinami Begnagrad (SLO, 1976–1983), Nimal (SLO, CH, USA 1987–1991), Accordion Tribe (SLO, SF, S, A, USA 1996–2010), The Madleys (SLO 1995–2015), Otto Lechner & Die Wiener Ziehharmoniker (A, SLO 2009), Bratko Bibič & Dedley Woodleybears (SLO, A, CZ 2015). S temi skupinami, solistično, v duetih in ad hoc projektih je avtorsko koncertiral v Zahodni Evropi, ZDA, Kanadi in Indiji po nadvse raznolikih prizoriščih, od undergrounda in alternative do uglednih festivalov in kulturnih institucij, kot so Knitting Factory, Town Hall – New York City, Chicago Symphony Orchestra Center, ORF Radio Kultur-Haus Dunaj, WDR Grosse Sendessaal Koeln, Wiener Konzerthaus – Mozart Saal Dunaj (3x), Bruckner Haus Linz, Luxmebourg Philharmonie, Kultur- und Kongress Zentrum Luzern, Haus der Kuenste Muenchen, Palace of Arts Budimpešta, Koelner Philharmonie, Bimhuis Amsterdam, MIDEM Cannes, Cankarjev dom Ljubljana (skupaj 10x, od prvič v letu njegovega odprtja 1982 (Begnagrad) do zadnjič 2017 (Die Wiener Ziehharmoniker) itd. Glasba Bratka Bibiča je bila zabeležena na petnajstih (prvih) izdajah nosilcev zvoka v Sloveniji, Franciji, Švici, Nemčiji, Avstriji (ponatisi mdr. tudi v Izraelu), nazadnje na albumu Bratko Bibič & The Madleys & gosti »Kabinet čudes Brutka Bimbiča« (SLO 2013) in »Die Wiener Ziehharmoniker. Live in Metropol« (A 2014), v dokumentarnih filmih »Accordion Tribe. Music Travels« (CH-A 2004) in »Harmonikarji« (SLO 2005). Kot »Grenzgänger«-ja harmonikarske glasbe ga navajajo antološki prikazi in analize: Ch.Wagner, Das Akkordeon, oder die Erfindung der populaeren Musik (Schott, Mainz 2000), M. Jacobson, Squeeze This! A cultural History of the Accordion in America (University of Illinois Press 2012) in O. Djordjević, World Music in Serbia. Prvih 30 godina: 1982–2012 (World Music Association of Serbia, Beograd, oktober 2012), v katerem je bil objavljen tudi obsežen intervju, s samostojnim člankom pa je bil uvrščen v Novi slovenski biografski leksikon (ZRC SAZU 2017). Avtorsko in izvajalsko je (bil) dejaven na področjih (uličnega) gledališča, sodobnega plesa, multimedialnih in prostorsko specifičnih projektov (nazadnje Javorca Resurekcija 2016), filmske produkcije (»Potujoči kino Bridka Bebiča«: Na domačem vrtu 1–3«, 1999–2005; 2015–2016; Od kovača do knapa, 2018), kulturnopolitičnega aktivizma in raziskovanja (kulturna infrastruktura, urbanizem) ter publicistike (številni članki in dve monografski knjižni izdaji: Hrup z Metelkove, Mirovni inštitut-Politike, Ljubljana 2003; Harmonika za butalce, Beletrina-Koda, Ljubljana 2014).

Eduardo Raon je portugalski klasično izobražen harfist, skladatelj in oblikovalec zvoka, ki že osem let stalno živi v Ljubljani in ob svojem tekočem mednarodnem udejstvovanju redno deluje tudi v Sloveniji. Kot solistični in skupinski koncertni glasbenik in skladatelj se je uveljavil s (po) ustvarjanjem sodobne, eksperimentalne, etnične, noise, pop, rock, retro in elektronske glasbe na Portugalskem, Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, Španiji Rusiji, na Nizozemskem, v Belgiji in Macau (Kitajska). Pogosto (je) igra(l) na turnejah in snemanjih z I-Wolf, Powertrio, Mario João & Máriom Laginha, Bypass, Ela Não É Francesa Ele Não É Espanhol, Hipnótica, O Espectáculo d'Ontem. Solistično in v različnih instrumentanih zasedbah je igral praizvedbe glasbenih del skladateljev Eurico Carrapatoso, Clotilde Rosa, Ivan Moody, João Lucas, Joana Sá, Daniel Schvetz, Eli Camargo, Sebastian Duh and Fernando Lobo. Intenzivno je dejaven na področju filmske glasbe, kjer je zložil in izvedel vrsto glasbenih spremljav filmov, predvsem v Slovenski kinoteki, kot tudi filmskih soundtrackov. V obdobju 2013-2015: »Entuziazem. Simfonija Donbasa« (Dziga Vertov), "Metropolis« (Fritz Lang), "Die Puppe" (Ernst Lubitsch). Z Bratkom Bibičem in Vidom Drašlerjem je so(po)ustvarjal glasbo za Bibičev film »Na domačem vrtu 3« (2016). Ob solističnem delu je v Sloveniji, kjer je prvič nastopil že leta 2006, sodeloval in sodeluje z vrsto umetnikov, kot denimo: Tomaž Grom, Teja Reba, Boštjan Gombač, Bratko Bibič, Vid Drašler, Barbara Kapelj Osredkar, Luka Umek & Akaša Bojič, Goran Krmac in Janez Dovč. Nastopal je na Mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti Mesto Žensk, Jazz Cerkno, Torkovi večeri v Cankarjevem domu, Zatvoritev Svetovne prestolnice knjige, Mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka, sodeloval pa tudi s Trubarjevo hišo literature, skupino Za dva groša fantazije, RTV Slovenija, Vrtcem Vodmat in Kinodvorom. Trenutno nastopa z Goran Krmac Kvartetom. Izdal je 17 albumov, zadnja dva leta 2013, leta 2012 pa skupaj z Mario João & Máriom Laginha.

Vid Drašler je deloval v jazz-rockovskem Zmajevem repu in zasedbi Malik, zasedbi Balžalorsky / Drašler 3o, šansonski Orkestrad, v triu Drašler-Karlovčec-Drašler. Leta 2015 izda solistični prvenec »Kramljanja«, z zasedbo Trojnik pa zgoščenko »Moje uho ima ostre robove«. Leta 2016 izideta plošči z orkestrom Senza Confini in Cerkno Jubileum Orchestra, sodeluje pa tudi v nekaj gledaliških projektih in s Kombom Zlatka Kaučiča. Aktiven je tudi kot glasbeni pedagog in sooblikovalec glasbenih prireditev ter kot motor improvizatorske delavnice na Vrhniki. Sodeluje z glasbeniki iz drugh držav: triu odpo.oqpo (Ita) in Thompson/Jackson/Drašler (VB); s slednjim je maja 2017 odigral klubsko turnejo po Angliji, novembra 2017 pa turnejo po Italiji, Sloveniji in Madžarski. Poleg rednih klubskih nastopov je z različnimi zasedbami nastopil tudi na pomebnejših festivalih in koncertnih ciklih doma in v tujini (kot. npr. Neposlušno 2017, Jazz Cerkno 2016, Brda Contemporary Music Festival 2017, Isto e jazz 2016 (POR), Sajeta 2016, Dobiarteventi 2017 (ITA), Musiche di sconfine 2017 (ITA), Festival Bučno 2016, Plink Plonk 2017 (VB), Ring Ring 2015 (SRB), Tarcento Jazz festival 2015 (ITA)), sodeloval pri ozvočevanju gledaliških predstav (Na slabše!, SNG Drama 2016, Pasja procesija, SMG 2017, Somiru, ulična predstava 2017, Mavrična gosenica, otroška predstava 2017) ter v zadnjih treh letih izdal pet albumov (solo album »KRAMLJANJA« 2015, Trojnik, »Moje uho ima ostre robove« 2016, Orkester brez meja, »Orchestra Senza Confini« 2015, »Schengen« 2016, Cerkno Jubileum Orchestra, »Zvočni sejalec« 2016.
napovednik:
https://www.youtube.com/watch?v=PtcpRuVnDfU&feature=youtu.be

VSTOPNINE NI!

Glasbeni cikel JUTRI je del programa Društva za sodobno umetnost X-OP.
Info: Peter-Tomaz.Dobrila@x-op.eu

<- Nazaj na: Novica