Novica

Benjamin Kreže: Gefallener Engel – Abschreckung Maschine
20.12.2012 19:00

Vabimo vas na otvoritev zadnje razstave v letošnjem letu z naslovom Gefallener Engel – Abschreckung Maschine (z dodatnim presenečenjem) avtorja Benjamina Krežeta, ki bo v MMC KIBLA, v četrtek, 20. 12. 2012 ob 19. uri.

O Gefallener Engel – Abschreckung Maschine:
"Menim, da če se želiš boriti proti čistemu zlu (sistemu) in mu nasprotovati, ga s tem samo hraniš in ne boš nikoli zmagal, če pa izkoristiš njegovo inercijo, njegovo moč in jo obrneš proti njemu samemu, ga s tem razgališ, njegova energija se samoizniči in postane parodija samega sebe. Ta obrat pa mislim, da je možno doseči z uporabo njemu lastnih sredstev, iste govorice sistema ter v še bolj popolni (birokratsko-mehanizirani) izvedbi njemu lastnih ritualov.
Projekt ‘Gefallener Engel – Abschreckung Maschine’ je poskus predočenja, razgalitve, poskus retrogradnega pogleda, idejno-ideološke projekcije v današnji čas. Kajti zgodovina se neizbežno ponavlja in fašistični diktatorji se zdijo večni v svojih inkarnacijah." (B. Kreže)
Benjamin Kreže (1975) živi in dela v Trbovljah. Obiskoval je Visoko strokovno šolo za risanje in slikanje v Ljubljani. Poleg številnih slikarskih razstav je leta 2010 razstavljal delo Magus rotarum v Galeriji Kapelica. Njegova dela niso le instalacije, temveč dogodki, ki vizualno, zvočno in tudi časovno potopijo gledalca v polje postavitve. Umetnika ne zadovoljuje zgolj konceptualni in miselni okvir umetniških del, temveč materializacija, ki spodbudi iracionalno, čutno doživetje.
Avtor v svojem delu preizprašuje kompleksna vprašanja, ki se porajajo v zvezi z novimi tehnološkimi znanostmi ter o koeksistenci sodobne družbe z le temi. Njegovi kinetikoni z optično agresivni iluzijami destabilizirajo in preizkušajo gledalca, vendar je v njih vedno prisotna določena mera zdravega cinizma in humorja. Od leta 2009 sodeluje z multimedijsko skupino Laibach kot aktivni član vizualnega dela skupine.

Ida Hiršenfelder je zapisala:
"Iz realističnih portretov je začel sestavljati svojo prvo tridimenzionalno mehansko konstrukcijo Abakus. Prvotni konceptualni okvir za instalacije vedno črpa iz starodavnih izumov in znanj, da bi jih prevedel v sodobni čas. Abakus sestavljajo majhne realistične glave in enako velike lobanje, ki so priključene na rotacijski stroj. Vrtijo se tako hitro, da nas oko zavede in zazdi se, kot da gledamo z rentgenskim pogledom. Tak memento mori gledalca, ki je nasičen z vizualnimi sporočili, ustavi, šokira, iztiri – ali pa vtiri in fascinira. Mehanska instalacija, ki temelji na stari iluzionistični iznajdbi zoetrop, nagovori človeka v 21. stoletju mnogo bolj učinkovito kot nepregledna množica grozot, ki jih posredujejo televizijski ekrani.
V naslednjih mehanskih instalacijah je Kreže neposredne zaznavne občutke še poglobil, naredil bolj silovite in konceptualno še bolj strukturirane. Izkoriščal je prilagodljivost možganov, ki procesirajo posamezne sličice in jih povežejo v gibanje na podobnih principih, kot je Muybridge sestavil prve iluzije gibanja s sekvenčno fotografijo. Na istih načelih delujejo animacije ali film, a pri teh gledalec izgublja zavest, da gre pravzaprav za utvaro. Kreže vrne gledalcu možnost, da prepoznava hologram kot prevaro lastnega očesa, a fascinacija nad objektom zato ni nič manjša, ravno nasprotno. Če analiziram vsebinske in izkustvene elemente mehanizma z dvanajstimi kipi iz mavca, ki v naravni velikosti prikazujejo Nikolo Teslo, kako hrani golobe, se razpre nenavadno protislovje. Na eni strani je gledalec soočen z izjemno miroljubno in širokosrčno gesto velikega izumitelja, na drugi strani pa vanj treščita silovito gibanje in trušč kinetične instalacije, ki se vrti s hitrostjo 60 kilometrov na uro – kakor bi uprizarjal silnice, ki so zlorabile znanstvenikova dognanja. Za razliko od Gregoryja Barsamiana, ki se ravno tako ukvarja s hologramskim učinkom gibajočih se kipov, je delo Benjamina Krežeta mnogo bolj komorno, resno in podrejeno čisti formalizirani estetiki. Kljub temu njegovo delo vsebuje tudi ščepec humorja oziroma subtilne ironije, predvsem pa je zanj značilno iskanje 'magije'."

<- Nazaj na: Novica