KIBLIX 2024: Razumnost in pogum

KIBLIX 2024: Razumnost in pogum
Mednarodni festival umetnosti, tehnologije in znanosti
21. 11. 2024–1. 2. 2025
MMC KIBLA/KiBela in artKIT

Tako kot se spreminjamo in se spreminjajo svet v in okoli nas, Zemlja, Osončje, Galaksija, Vesolje, Večsolje, Vsesolje ... je po 22. letih obstoja in v 23. izdaji drugačen tudi format Mednarodnega festivala umetnosti, tehnologije in znanosti KIBLIX 2024. Odločili smo se poigrati z običajno formo festivalov in smo ga iz nekaj programsko nabitih dni ali tednov raztegnili na dobra dva meseca in vanj vključili raznotere dogodke, ki običajno tvorijo Festival KIBLIX, občinstvu pa ne bo treba dnevno spremljati programa, ampak bo lahko ob vsem tem zadihalo in nadaljevalo tudi z drugimi obveznostmi in zadolžitvami. Univerzum je postal Multiverzum.

Spremembe so naša stalnica in umetnost dojemamo tudi kot eksperiment: tokrat v formi, obliki, itinerariju, a ohranjamo izhodiščno osnovo KIBLIXA 2022, ko je bil naslov festivala Ljubezen in mir, ter modifikacijo v letu 2023, ki smo jo naslovili Licemerje in napuh. V tej smeri se je namreč gibalo naše dojemanje post-plandemijske mrzlice v preteče vojaške spopade po zapovedih uradne ideologije in prevladujočega narativa t. i. osrednjega politično-medijskega kompleksa, ki je brez skrupulov v letih 2020–2024 izbiral samo eno stran – manipulacijo ljudi, lastnih državljank in državljanov ter odjemalk in odjemalcev osrednjih medijskih vsebin, in vojno hujskaštvo.

Za nekatere grozljivo spoznanje, za druge pa nazoren prikaz stanja, v katerem živimo obkroženi s sodobnimi tehnologijami ter neokonzervativnimi in neoliberalnimi političnimi silami, ki so si prilastile medije oziroma so se mediji podredili njim. Ker je bilo leta 2022 še nekaj možnosti skreniti s poti, ki vodi v katastrofo, v 3. svetovno vojno, smo v naslovu povezali ljubezen in mir, vsebinsko pa smo povezovali digitalno z analognim, tehnologijo z naravo, navidezno z resničnim. Po temi Festivala KIBLIX 2020–2021 Navidezni svetovi danes (Virtual Worlds Now), ko smo z največjo tovrstno razstavo na svetu zajeli vsesplošno, globalno in elementarno ’gibanje’ družbe, na prizorišču in razstavišču KIBLA PORTAL povezali številne ustvarjalce in ustvarjalke digitalnih svetov in festival izvajali hibridno, torej fizično in spletno in ga razvijali obe leti.

Leta 2023 so maske dokončno padle. Tudi pri nas. In v KIBLIX 2023 smo vtkali licemerje in napuh, prvo kot občečloveško lastnost javnih nastopačev in nastopačic, slednje pa kot najhujši glavni greh, ki se danes še vedno plazi po sobanah in hodnikih političnih odločevalk in odločevalcev ter njihovih glavah in manipulira z javnim mnenjem. Če je bil ta festival tematsko definiran s smrtnimi grehi in smo predvideli tudi katarzo, ki je ni bilo, KIBLIX 2024 naslavljamo Razumnost in pogum. Sedmim glavnim grehom stoji nasproti sedem krščanskih vrlin, med katerimi so tudi štiri kardinalne vrline (razumnost, pravičnost, pogum, zmernost), od katerih smo izbrali dve in lahko upamo, da to našo gesto razumete. Analogno in digitalno z roko v roki. Ljudje v naravi z naravo. Ljudje z ljudmi.

**

Glede na to, da živimo v izrazito intenzivnih tehnoloških časih, ko visoka tehnologija na eni strani ubija in nadzira, na drugi pa zasužnjuje in omogoča razne manipulacije, si ob zapovedanem razmahu umetne inteligence (UI) zastavljamo vprašanje, ali je tehnologija še vedno podaljšek človeka ali človek postaja tehnološki privesek, včasih rečeno tudi ’tehnološki višek’. Družba, odvisna od digitalnih tehnologij in spletne povezanosti, vse bolj uporablja komunikacijo za medsebojno ekskomunikacijo ali v družabnih medijih popularno ’deplatformiranje’ kot način borbe – navidezno vsakogar proti vsakomur, a resnično ’nas’ proti ’vam’.

Komunikacijska nestrpnost kot posledica neznanja in nevedenja se s primarnimi nagoni povezuje v prave spopade, ki jih netijo varljivi občutki moči neke skupine, da lahko oddaljenemu drugemu oziroma drugi odrežemo možnost sodelovanja v ’naši’ globalni vasi in dejavnega prispevanja k družbenemu dialogu, pri čemer se sami ne zavedajo, da so samo govoreče glave dirigentov v centrih spletnih moči, ki odrejajo agende skladno nekonzervativno ali neoliberalno prizmo navidezno politične, resnično pa kapitalske moči. Vsakdo je postavljen v vlogo pike, piksla, najmanjše naslovljive enote slike, ki se jo lahko prebere ali nariše, ali bita, najmanjše enote za količino informacije, ki se uporablja v računalništvu in teoriji informacij, četudi se mi včasih zdi, da sta pri človeku najmanjši enoti lahko še manjši.

Najmanjši fizični elementi slike so v resnici t. i. subpiksli rdeče, zelene in modre barve v barvnem modelu RGB, medtem ko 1 bit tvorita 1 in 0 (vklop in izklop). Mreža pikslov sestavi sliko, kot naj jo vidimo, zlog (bajt) bitov pa definira informacijo, kot naj jo razumemo. Digitalno kot od človeka izmišljeno mora biti prevedeno v analogno kot naravno, da lahko podano informacijo ustrezno vidimo, slišimo, beremo. Dva svetova, dve ločini in dve količini, enobarvnost in brezbarvnost so kot elementi, ki digitalni svet združujejo, človeškega pa ločujejo, kar uporablja vsaka oblast za sredstvo izražanja in izvrševanja vladavine nad množicami. Deli in vladaj. Divide et impera. Mi in vi. Takšni in drugačni. Eni in drugi … in tretji?

Prav ti – tretji, ki ne izbiramo strani in ne pozivamo navijaško za pobijanje drugih ne za uničenje sveta, ki plujemo med Scilo in Karibdo in dualizem jemljemo kot simptom primitivnosti v analognem in simbol manipulacije v digitalnem svetu, skušamo v svoj razmislek ujeti tudi dojemanje možnosti sodobnih digitalnih orodij in naprav in razumevanje moči političnih in kapitalskih centrov odločanja pri upravljanju z ljudmi in družbami. Digitalno kot sredstvo komunikacije in nadzora oziroma programiranja računalnikov in sistemov ter posledično programiranja ljudi in družb(e) in analogno kot modus vivendi, način življenja in življenje samo, saj drugačnega v naravi ne poznamo, sta kot civilizacijska antipoda, ki ju oblast uporablja kot dihotomijo, celo kot diskrepanco, da bi z enim, digitalnim zavladali nad drugim, analognim. Takšno početje lahko sprva daje kakšne ’pozitivne’ rezultate, na dolgi rok pa se nikakor ne obnese, saj pomeni samo smrt in uničenje.

Dejstvo je, da sobivamo in soživimo, souporabljamo naš planet in infrastrukturo, ki je na voljo, najbolj pomembno pa je, ali sodelujemo ali ne. Digitalni mediji so s svojo strukturo, dostopnostjo in prisotnostjo ustvarjeni za sodelovanje, z nekaj spremenjenimi programskimi kodami in nameni pa narejeni za uničevanje. Zato smo s festivalom KIBLIX 2024 namesto izvzemanja digitalnega iz analognega sveta zavzeli obe entiteti in ju povezali z avtorskimi izrazi povabljenih umetnic in umetnikov, da vzpostavimo ’konkordat’ med naravo in tehnologijo, človekom in strojem, ljudmi in družbami in izpostavimo procese skozi dela, za katera ni pomembno, s katerim orodjem ali orodji so nastajala in jih ne moremo ločiti po rasi, prepričanju, religiji, kulturi. Za vse stvaritve so v določenem trenutku ali delu bila uporabljena digitalna pomagala, četudi samo za osnovno idejo, zasnovo ali skico. Nekatera manj, nekatera več, a vsebujejo analogne in digitalne gene.

Podali smo si roki in KIBLIX 2024 pričeli s pogovorom Realnosti metaverzuma – Umetnost, semiokapitalizem in novo gospostvo. Semiokapitalizem, koncept v sodobni kritični teoriji, se nanaša na ekonomsko izkoriščanje in ekstrakcijo vrednosti iz znakov, simbolov in kulturnih pomenov – torej na komodifikacijo osebnih podatkov, pozornosti in čustvenega dela. Sodelujoči: Tanja Vujinović, Ziyang Wu, Mark Ramos (umetniki); Nikola Popović (Frasha Boa, Abiss Design – virtualna arhitektura na platformi Second Life): Moderatorka: Maja Ćirić, kuratorka in umetnostna kritičarka.

Z razstavo 3¦×Fń–Qé3=Miá+ naključnih predmetov ter delov strojev in odmrle računalniške opreme, ki so procesirali unikodne pesmi Igorja Štromajerja in sodelovali pri nastajanju zbirke poezije, ki smo jo ob tem izdali, smo vkomponirali del njegovih večletnih dedigitalizacijskih procesov, in sicer od brisanja njegovih spletnih del leta 2011 do danes, saj je edini način, da se osvobodimo fevdalnega tehnokapitalizma, kolektivna in popolna dedigitalizacija. Njegovo izhodišče je, da (para/ne)umetnost ne biva samo v ideji, v konceptu, torej ne zgolj v nominalnem in deklariranem, v sebi sami, ampak enakovredno tudi v orodjih in strojih, ki jo proizvajajo.

Svojevrstno sonično in vizualno doživetje kolektiva Cadlag (PureH, Extreme Smoke, Dodecahedragraph in TGWFYTD) veliko pozornosti posveča analognim podrobnostim in ob številnih referencah na zapuščino žanra grozečih zvokov v avdiovizualnem performansu na novo definira polje polifonega, moduliranega in elektronskega zvoka in monokromnih vizualij ter tke nepredvidljivo zvočno instalacijo v realnem času. Tadej Droljc performantivno z zvokom in videoprojekcijo izvede prvi stavek Žarkoloma, realnočasovno avdiovizualno kompozicijo Singing Sand (Pojoči pesek). Delo za laser, svetlobo, upognjena ogledala in zvok, ki se ukvarja z volumetričnimi avdiovizualnimi objekti, temelji na programirani recipročnosti vizualne in zvočne podobe – rojev delcev v virtualnem tridimenzionalnem prostoru ter granularno sintetizirane zvočnosti, ki stremi k vzpostavitvi celostno imerzivnega in čutno sinestetičnega modela.

Za bolj analogno dimenzijo bodo poskrbeli literarni sprehodi Tonje Jelen in Dijane Božić po ’mariborskih’ romanih, In ljubezen tudi Draga Jančarja in Olje na balkonu Avgusta Demšarja ter bralni krožki ob razstavah Temna stran emocij Cvetke Hojnik in Taje Frešer in 3¦×Fń–Qé3=Miá+ Igorja Štromajerja.

Glasbeni del zavzema Inštitut .abeceda z izborom glasbenic in glasbenikov, ki nam odkrivajo čare sodobne komorne glasbe in kompozitorje in kompozitorke, ki jih ustvarjajo, se meditativni del premešča še do glasbeno-pesniške skupine bambus in ambientalnih zvokov Sama Kutina.

Letošnji razstavni sklop zaokrožata skupinska razstava Odtisi gravitacije / Imprints of Gravity, v kateri sodelujejo Branimir Štivić, Vlado Repnik/GVR Zavod sodobnih umetnosti ter Jaka Waldhütter, Monika Pocrnjić in udeleženci delavnic, medtem ko bo zadnji dogodek razstava estonske umetnice Kärt Ojavee, ki se ukvarja s pametnimi tkaninami in raziskuje možnosti, ki nam jih ponujajo.

– Peter Tomaž Dobrila

Program

21. 11. 2024 ob 18. uri; MMC KIBLA
Tematski pogovor: Realnosti metaverzuma | Umetnost, semiokapitalizem in novo gospostvo

22. 11. 2024–11. 1. 2025; artKIT
Igor Štromajer: 3¦×Fń–Qé3=Miá+
Odprtje razstave: petek, 22. 11. 2024, ob 18. uri

27. 11. 2024 ob 20. uri; MMC KIBLA
Glasbeni cikel MIGAV: Cadlag

4. 12. 2024 ob 20. uri; MMC KIBLA
Glasbeni cikel MIGAV: Tadej Droljc

6. 12. 2024 ob 16. uri
Literarni sprehod: O ljubezenskih poteh

6.–14. 12. 2024; MMC KIBLA
Odtisi gravitacije, skupinska razstava
Odprtje razstave: petek, 6. 12. 2024, ob 19. uri
Branimir Štivić: Kopno, 2024
GVR Zavod sodobnih umetnosti: Milost, poskus nekega dotika
Jaka Waldhütter, Monika Pocrnjić in udeleženci delavnice: Digitalna divjina: Odsevi v virtualnem svetu, 2024

6. 12. 2024 ob 20. uri; MMC KIBLA
Glasbeni cikel JUTRI: bambus • neskončno dolgi pogovori

12. 12. 2024 ob 17. uri; MMC KIBLA
Bralni krožek: V črnem

12. 12. 2024 ob 20. uri; MMC KIBLA
Glasbeni cikel JUTRI: Samo Kutin

13. 12. 2024 ob 16. uri
Literarni sprehod: Kdo je kriv?

16. 12. 2024 ob 17. uri; artKIT
Bralni krožek: Umetna inteligenca v današnjem času

20. 12. 2024–1. 2. 2025; MMC KIBLA/KiBela
Kärt Ojavee: Vrteti, prelomiti, zvezati
Odprtje razstave: petek, 20. 12. 2024, ob 19. uri

< Tanja Vujinović: RoboSense3, avdio-vizualno delo, 4x5 4K, 9:59 min, 2024, zajem zaslona