Aleš Šteger, KNJIGA REČI

Aleševa peta knjiga (četrta pesniška zbirka) nas, če njegov opus poznamo, najprej rahlo preseneti s pikolovskim gledanjem na reči, ki jih večinoma srečujemo sleherni dan. Kmalu pa spoznamo, da Aleš skozi te reči opazuje drugačne, marsikdaj “navadni” človeški zavesti tuje svetove, ki se kažejo v naključni urejenosti (ubesedovanju) bivanja. “Nikoli ni mogoče vedeti, ob katerem detajlu se bo pesnikov pogled ustavil, in zanj tudi nič ni preneznatno,” (iz spremne besede Lucije Stepančič). In to in tako je seveda prav. A kako so te reči stopile v njegov (ter skozi besede tudi naš) svet? Kaj jih je določilo? Citat na začetku knjige pravi: „Za vsako reč ne obstaja beseda,“ (SSKJ). Katere reči so skrite? Katere besede pa povedo več od reči, ki jo opisujejo? Ima človek možnost odgovora pred samim sabo?