Diana Domingues in Artechno Group: UTELEŠENJA V UMETNIH SVETOVIH

Mariborska Kibla je gostila svetovno znano brazilsko raziskovalko na področju novih medijev, profesorico na Univerzi Caxias do Sul ter umetnico Diano Domingues, ki se predstavlja z razstavo Utelešenja v umetnih svetovih, ki je trajala od srede, 7. 5., do četrtka, 14. 5. 2003, vsak dan od 9.00 do 22.00. ure. Predavanje brazilske avtorice je bilo v četrtek, 8. 5. 2003 ob 18.00 uri.
Leta 2000 je prejela nagrado UNESCO za promocijo umetnosti na 7. bienalu v Havani, v Kubi.

Diana Domingues je aktivna na brazilski umetniški sceni od 70. naprej in raziskuje v vseh možnih medijih od slike, videa, multimedijskih (adicijskih) pristopov do interaktivnih digitalnih namestitev. Ker izhaja iz zdravniške družine se mnoga njena dela nanašajo na telo, njegovo notranjost in kri kot življensko tekočino na simbolni ravni. Tako spaja biologijo in druge znanosti s tradicijo in lastnim umetniškim izrazom v nenavadne ekspresije in izpovedi.
Doktorirala je leta 1993 na temo Elektronska podoba in poetika metamorfoze, ki ustrezno orisuje njena raziskovanja v zadnjih desetih letih, saj kot uporabnica mejnih tehnologij sintetizira posnetke realnega vidnega in zvočne objekte z digitalnimi procesi razrezov, kolažev in vstavljanja detajlov. V vse našteto se vključuje tudi gledalec, ki vpliva na dogajanje v umetniških delih s pomočjo vmesnika. Gledalec se tako potopi v Dominguesovo originalno interpretacijo prazgodovine in takratnih glasbenih simbolov, tipičnih za šamansko kulturo amazonskega pragozda.

Seveda se doživljanje zamaknjenih stanj v pozabljenih, toda še vedno živih mitih in skrivnostih stare brazilske kulture vzpostavlja bolj na estetski kot na religiozni ravni. Diana Domingues s svojimi deli kaže na možnost kombiniranja sodobnih digitalnih tehnologij in virtualne realnosti z arhetipi, najglobljimi oblikami človeške domišljije.

Diana Domingues in Artecno Group Univerze Caxias do Sul oblikujejo interaktivna in potopitvena okolja in izkoriščajo senzorični telesni stik s kibernetičnim okoljem. Interaktivna doživetja razširjajo telesnost nad običajnimi mejami z upoštevanjem novega kognitivnega kibernetičnega prostora, ki je kot podaljšek našega zaznavnega prostora.

Pričujoča razstava in tri digitalne namestitve se nanašajo na brazilske rituale in željo po dialogu s kozmosom, utelešanjem nevidnih sil narave in priklicevanjem živalskih moči. Ljudje z interakcijo prejemajo podobe in zvoke, ki stimulirajo neko stopnjo sanj in domišljije, spodbujeno z digitalnimi tehnologijami.

Ko se bojimo, da nas bo odnos človek/vmesnik/tehnologija potisnil proč od izvora in nas ločil od naše preteklosti, nas, nasprotno, postavlja v socialno komunikacijo, ki je bolj podobna spretnostim primitivnih socialnih skupin, plemenskim in religioznim ritualom in nekaterim njihovim logičnim in magičnim mislim.

OPIS INSTALACIJ
1. Moje telo, moja kri - Trans-E, potopitvena verzija interaktivne instalacije Za to instalacijo je prejela nagrado 2000 UNESCO za promocijo umetnosti na 7. bienalu v Havani, v Kubi. Gre za potopitveni sistem z vmesnikom virtualne realnosti. Z interakcijo v zatemnjeni sobi, ki simulira jamo, ljudje preko projiciranih podob doživljajo vizije in zvoke. Da bi dosegli ritualni trans, bobni ponavljajo poudarjen ritem, pomešan s srčnim utripom. Infrardeči valovi, ki so povezani s telesno temperaturo, simultano povzročajo, da se po posodi preliva rdeča tekočina, kri. Po afro-brazilski popularni religiji, je kri darilo življenja. Interakcija v instalaciji se zgodi, ko se ljudje kot šamani »pogovarjajo« z nadzemnimi silami in izmenjavajo odzive v nevidnem in enigmatičnem podatkovnem svetu, naloženem v kibernetičnem prostoru. Ljudje lahko z datotekami in obrobnimi povezavami dosežejo nerealne in vizionarske svetove. Instalacija simulira več socialnih oblik, ki omogočajo izhode iz realnega sveta s pomočjo digitalnih tehnologij.
2. Terarij – Mesta ouroborosa, instalacija umetnega življenja, ki je postavljena na svetovnem spletu (http://artecno.ucs/terrarium)
Virtualni Terarij omogoča obiskovalcem, da »živijo« med kačami, kar pomeni, da simulira trenutke življenja na sanjski in domišljijski ravni. Instalacija Terarij simulira umetno življenje, je potopitveni, kolektivni zemeljski terarij. Z uporabo svetovnega spleta in dvojnega direktorija ter več lokalnih komunikacijskih mest, se ljudje hkrati povezujejo preko svojih računalnikov povsod po svetu, ustvarjajo kače in jih nato avtomatsko pošljejo na katerikoli drugi računalnik. Prav tako se bitja, ki so jih ustvarili, v mešanih kombinacijah istočasno pojavijo na drugih lokacijah. V potopitvi na daljavo, Terarij vzpostavlja kolektivni prostor za kače v živo.
Z uporabo podatkovne strukture in vedenjskih algoritmov lahko ustvarimo, vzpostavimo in nadzorujemo umetno življenje. S poznavanjem genetske kode DNA oziroma dednega zapisa dvanajstih vrst kač v južni Braziliji, so strokovnjaki na področju genetike na Univerzi Caxias do Sul generirali virtualne kače.
Med drugim, instalacija simulira naravno okolje tako, da kače iščejo hrano gor in dol po topografiji virtualne krajine, iščejo hrano in se premikajo v skladu z umetno temperaturo. Če ljudje hranijo umetne kače, se njihova življenska doba povečuje. Poetični koncept tega umetnega življenja se povezuje s starimi kulturami in jih postavlja v digitalni svet. Kače so bile pomembne v mitološkem svetu srednjeameriških kultur. Povezovali so jih s kozmičnim principom obnavljanja. Naslov Ouroboros pomeni: »Moj konec je moj začetek.« in se nanaša na ciklično naravo univerzuma.
3. V drobovju - Trans-E, multimedijska instalacija Instalacija vzpostavlja nekaj poetičnih trenutkov v človeškem telesu in pri tem uporablja podobe iz preiskovanj s tehnološkimi medicinskimi napravami. Interna kamera krožno potuje po telesu in ustvarja lokalne poglede v drobovju, kot pri kirurški operaciji. Podobe se projicirajo na pet velikih platen. Tako se ustvarja živi scenarij v telesu. Gre za neke vrste metaforo Alice v čudežni deželi, na intimnih, redkokdaj javno vidnih teritorijih.