Dragan Đorđević in Peter Tomaž Dobrila

Dragan Đorđević in Peter Tomaž Dobrila
Navidezna neresničnost
20. 12. 2018–7. 1. 2019

artKIT, Glavni trg 14, Maribor

< Dragan Đorđević: Virtualna skulptura, Maistrov trg, Maribor, 2018 (foto: Peter Tomaž Dobrila)

Vabljene in vabljeni v artKIT, najprej na odprtje razstave Navidezna neresničnost Dragana Đorđevića in Petra Tomaža Dobrila z uvodnim avdio-vizualnim performansom, v četrtek, 20. decembra, ob 19. uri, in nato še v petek, 21. decembra, ob 10. uri, na zajtrk z umetnikoma.

Dragan Đorđević, kipar iz Kragujevca, se zadnja leta ukvarja s postavljanjem zamišljenih skulptur v javni prostor. V odsotnosti realnega označevanja naše okolice z javnimi plastikami umetniku ne preostane drugega, kot da svoje zamisli virtualno namesti v realni prostor in vzpostavi razširjeno resničnost z umetniškimi sredstvi.

Struktura urbanega nas nenehno zasipava z dražljaji in zaposluje vse naše čute do te mere, da se na zunanje dejavnike vse manj odzivamo, se navajamo na vplive, jih sprejemamo kot del svojega vsakdana, osebne realnosti in jih niti več ne zaznavamo, dokler se ne zgodi kaj nepredvidenega in nepredvidljivega. Sprememba v algoritmu. Tehniško-znanstveno bi temu rekli napaka. Biološko pa mutacija. Novo na podlagi starega. Napake so del sistemov in mutacije so dejanska gonila evolucije.

Razširjena resničnost, ko v znan prostor z jukstapozicijo zamišljenega objekta postavimo navidezno skulpturo, vsakomur sproži nekaj reakcij, od katerih sta bistveni dve: ali ga sprejmemo ali zavrnemo. Vstavek se nam lahko zdi realen, ga sprejmemo in se čudimo, da ga še nismo opazili, vprašamo se, od kdaj je tam; lahko nam je znano okolje, a nam ga dodaten element potuji, saj ni skladen z našo zaznavo, zato ga zavrnemo. Poseganje v urbani prostor, ob vedute in trge mesta, spreminja naše zaznave (življenjskega) prostora. Arhitekturno-urbano in naravno-socialno okolje postaja tako tudi mesto umetnosti.

Prav zaradi odsotnosti javne umetnosti, ki tudi pri nas postaja del vse bolj opominjajoče zgodovine, se niža tudi kultura ljudi in občutek za skupnost. Ulice in trgi postajajo suhoparna ogledala potrošništva in slabega okusa, ki je v tem času še posebej očiten. Namesto umetnosti, ki določa bivanje v naši okolici ter življenju daje globino in postavlja smisel civilizaciji, smo podvrženi primitivnim instantnim odnosom, prodaj-kupi nagonom in bleščavi estetiki žarnic, katerih višek so petarde in rakete.

Peter Tomaž Dobrila pokanje zamenja z glasbo. Namen sodelovanja vizualnega in zvočnega umetnika ni ustvarjati 'umetnih' okolij za dosego kakršnih koli užitkov, ampak izpostaviti, da čeprav je vsak prostor poseben, šele umetnost definira 'urbano' kot kompleksnost dejavnikov, ki zarisujejo mestno krajino: lego, videz, klimo, vonj, vedute, barve in zvoke, ki se sintetizirajo v eno in nam ponudijo 'kompleks urbanega'.

Že sprehod od enega do drugega konca mesta nas zasipava z dražljaji in zaposluje naše čute do te mere, da se na zunanje dejavnike vse manj odzivamo, se navajamo na vplive, jih sprejemamo kot del svojega vsakdana, osebne realnosti – in jih niti več ne zaznavamo, dokler se seveda ne zgodi kaj nepredvidenega in nepredvidljivega. Verjetno so marsikomu znane podobe iz filmov, ko se s pomočjo tehnologije lahko postavimo v vlogo ustvarjalcev svojih okolij, si naredimo svet po 'svojem okusu' in ga poljubno podoživljamo.

Maribor je namreč umetnost v javnem prostoru povsem zanemaril. Če je ni v realnosti, nam sodobne (digitalne) tehnologije omogočajo simulacijo, s katero lahko neobstoječe postane resnično, del stvarnega. S povezovanjem umetnosti, znanosti in tehnologije poudarjamo nove načine sodelovanja, so-ustvarjanja, distribucije in predstavitve ustvarjalnosti, kjer obogatena resničnost nadgrajuje bivanjsko okolje z umetniškimi dimenzijami, da nemara vsaj (ob)čutimo, da smo tudi kulturne entitete in da lahko živimo (samo) v kulturnih in kultiviranih okoljih.

Odprtje v artKIT, v četrtek, 20. decembra, ob 19. uri, bosta umetnika ozaljšala z avdio-vizualno intervencijo, naslednji dan, v petek, 21. decembra, pa vabljeni, da od 10. ure z njima tudi pozajtrkujete.

Dragan Đorđević je leta 1992 diplomiral kiparstvo na Fakulteti likovnih umetnosti v Beogradu v razredu Nikole Jankovića in od takrat živi in dela v Kragujevcu, Srbija. Veliko je razstavljal, samostojno in skupinsko, sodeloval na mednarodnih simpozijih in za svoje delo prejel nekaj nagrad: 1995 – Prva nagrada za protivojni spomenik v Kragujevcu;
1997 – Spomenik Jovu Dobrači v vasi Dobrača pri Kragujevcu.

CV Dragan Đorđević (PDF)

Peter Tomaž Dobrila je leta 1988 diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. V glavnem, kljub nekaj premikom, živi in dela v Mariboru, Slovenija. Poleg dela producenta se ukvarja z glasbo in intermedijsko umetnostjo in sodeluje s številnimi umetnicami in umetniki.