Matjaž Krivic: Welcome the Future

Matjaž Krivic: Welcome the Future*
pregledna razstava fotografij in multivizij Matjaža Krivica v prerezu 15 letnega dela: Kaliyuga – Urbanistan – Kopanje prihodnosti – Pleme – Anonimni prijatelji

* Dobrodošla, prihodnost
  
30. december 2015 ob 20. uri 
KIBLA PORTAL, Valvasorjeva 40, Maribor

Galerijski list

MATJAŽ KRIVIC je popotniški fotograf, ki nam prikazuje tematiko revnih predelov sveta, bogatih s tradicijo in skrivnostnostjo svojih ver. Cesta je postala njegov dom in tako lepote našega planeta že 15 let fotografira na intenziven, svojstven in estetsko presežen način, ki mu prinaša številne prestižne nagrade. Večinoma ga boste našli s fotoaparatom v roki nekje na poti med Saharo in Himalajo. Nedavno se je pridružil tudi vodilni fotografski agenciji Getty Images.
V KIBLA PORTALU bodo na ogled fotografije iz treh ciklusov: Urbanistan, Kopanje prihodnosti in Pleme.

URBANISTAN
Urbanistan na prvo in tudi drugo žogo misli odpelje v prometno norišnico Kalkute, v cenenost neonsko-seksualnega nočnega življenja v Bangkoku, v neverjetno strukturiranost kaotičnega Tokia, na zadušljive in prašne ulice pri (komaj še) živem telesu razpadajočega Kaira, v vrtiljak hedonističnega in agresivnega Ria, na neustavljivo
samovšečni Manhattan, v globalni supermarket turbo potrošništva.

A Urbanistan Matjaža Krivica je čudežna anti-teza naštetega. Je zgodba z druge strani – zgodba o tihi glasnosti na obrobju popolnega eksistencialnega, religioznega, ekonomskega in geopolitičnega kaosa. Zgodba, ki govori o nezlomljivosti duha in večnemu iskanju navdiha, ki omogoča preživetje. Je zgodba o posameznikih in družbenih skupinah, ki jedro bivanja kljub hrupu in vsesplošni urbani tesnobi, iščejo v drugačnem prostoru in v drugačnem času. Je zgodba o preživetju preživetja skozi igro, molitev, tradicijo, rituale, popotovanje, druženje in, predvsem, posebno svetlobo, ki jo tako dobro vidi in zabeleži avtor razstave.

Urbanistan je mesto, ki nudi počitek od mesta. Katerega koli.

@lensCulture
https://www.instagram.com/lensculture/

Kopanje prihodnosti: Življenje delavcev rudnika zlata v Burkini Faso
Yakuba se pojavi na vrhu petdeset metrov globoke luknje po še enem izčrpljujočem enajsturnem delavniku pod panoramo vzhodne Burkine Faso. Danes mu z ekipo na žalost ni uspelo najti niti drobca zlata ... Lani so ob sesutju bližnjega rudnika umrli njegov stric in še dva prijatelja. Kaj novega? Nikakor, takšne zgodbe so nekaj povsem vsakdanjega v tem delu dežele.
Kakšne vrste prihodnost si komaj šestnajstletni Yakuba koplje zase, medtem ko skupaj s svojimi tovariši vztrajno tovori vreče polne kamnov iz globin jaškov – nekateri med njimi so globoki do šestdeset metrov in neverjetno ozki – in dan za dnem vdihuje črno zemljo, polno strupenega svinca? Prihodnost? Je karkoli, kar ga odvrne od razmišljanja o današnjem ali jutrišnjem dnevu: med drobljenjem rude njegova pljuča napadajo težke kovine, prodirajo v tla in s tem v Yakubovo pitno vodo. Živo srebro in cianid, ki ju potrebuje za ekstrakcijo zlata, da se to potem blešči pred strankami, uničujeta njegovo telo in trajno zastrupljata zemljo, na kateri živi.

Samo na področju v okolici mesta Bani deluje približno 15.000 zlatokopov. Tretjina med njimi je otrok. To so otroci rudnikov. Večina jih ni nikdar obiskovala šole. Za mnoge med njimi so rudniki edini dom, ki ga poznajo. Mednarodna organizacija dela obravnava rudarjenje kot eno najhujših oblik otroškega dela zaradi neposrednega tveganja in dolgoročnih zdravstvenih težav, ki jih prinaša ob izpostavljenosti prahu, strupenim kemikalijam in težkim kovinam, poleg že tako garaškega ročnega dela.

Pleme – nekje pod mavrico
Med novodobnimi družbenimi utopijami boste težko našli kaj bolj spektakularnega kot je Rainbow Gathering (mavrično srečanje). Z več deset tisoči pripadnikov in bogato tradicijo vseh možnih alternativnih oblik življenjskega sloga, znajo člani plemena Rainbow vsekakor pripraviti pravi hepening. Vse se je pričelo s kontrakulturnim »odpadniškim« gibanjem v ZDA, razočarano generacijo, ki je želela na novo vzpostaviti družbeni sistem s preselitvijo na odmaknjena podeželska območja, daleč stran od izprijene industrijske civilizacije (ali Babilona, kot jo radi poimenujejo rastafarijanci). Začasne hipijske vasice so začele vznikati po vsem svetu in naseljevale vztrajno rastoče novodobne nomadske skupnosti ter pri tem skrbno varovale skrivnostno, mistike polno vzdušje – podatki o lokacijah in datumih so se prenašali od ust do ust v romantičarskem plemenskem jeziku polnih lun, rek in gora. Pripadniki »mavričnih srečanj« so kmalu izoblikovali svoj lasten etos, obrede in modo – pri čemer ostaja najbolj priljubljena podoba »srečanja indijanskega poglavarja Sujev in himalajskega svetega moža saduja«. Čeprav zunanji opazovalci njihov poskus odmika od mainstreamovske družbe pogosto odslovijo zgolj kot hipijevsko počitniško kampiranje, pa mavrični bojevniki zagotovo ponujajo nauke, ki se jih je vredno naučiti. Za začetek je občudovanja vredno, kako zmore na tisoče ljudi sobivati v miru skozi daljša časovna obdobja in to v izredno težkih okoliščinah (brez elektrike, tekoče vode, trgovin) ob vsakršni odsotnosti voditeljev, policije ali celo organizatorjev. Nobene hierarhične strukture ni, hrana se deli enakovredno med vse, o vsakem skupnem dejanju se odločajo s pomočjo procesa doseganja konsenza, imenovanem »govoreči krog«. Ni slabo za kup čudakov. Navkljub tem dosežkom v smislu radikalne demokracije pa se družbeni odnosi nagibajo k posnemanju tistih iz Babilona, prevladujoče belopolte skupnosti srednjega razreda, ki vzdržuje konzervativen pogled na vloge spolov in celo občasne izbruhe nacionalističnega ponosa. Prebijanje skozi zapletene kulturne kode mavrične družine se lahko izkaže za še težjo nalogo, kot je premagovanje skalnatih poti, ki vodijo k njihovim odmaknjenim taboriščem, a tisti, ki se za to potrudijo, bodo nagrajeni s prizorom ene zagotovo najbolj slikovitih in čudovitih človeških naselbin na planetu.
Besedilo: Miha Blažič – N’Toko

Matjaž Krivic od leta 1999 razstavlja v Sloveniji in v tujini, samostojno v Rusiji, na Kitajskem, v Tibetu, na Hrvaškem in v Sloveniji; njegova dela pa so bila razstavljena na skupinskih razstavah v Avstraliji in v ZDA, v Franciji, Angliji, na Irskem, v Izraelu, na Finskem, v Srbiji. Krivic je prejemnik številnih nagrad v obdobju svojih potovanj in ustvarjanja.
  
V MMC KIBLA in Kibeli je Matjaž Krivic razstavljal večkrat: leta 2002 Kaliyuga – multivizijski projekt in razstava, naslednje leto Mir, leta 2005 Tribe in 2010 Tales from a distant Earth. Fotografska razstava Svetišča Zemlje je krasila sprehajališče v mariborskem Mestnem parku leta 2006. Na ogled je bilo šestdeset panoramskih fotografij velikega formata na 27 panojih in projekcije Krivičeve multivizije Kaliyuga, Svetovi tišine in Tribe.

www.krivic.com
https://www.instagram.com/krivicmatjaz/

KIBLA PORTAL, Valvasorjeva ulica 40, Maribor, Slovenija
Odpiralni čas: od torka do sobote, med 16. in 20. uro