DIGITARS - slovenski umetniki v Beogradu

Digitars: od historične predstave o podobi do akustičnih in vizualnih doživetij
Razpon izbranih umetniških del vzpostavlja kriterije od opazovane realnosti do konstruirane realnosti, od sakralizacije umetnosti do demokratizacije umetnosti, od poudarjanje avtorstva do odrekanja avtorstvu, od avtonomnega uma do deljene zavesti, od hermetičnosti do komunikativnosti, od materialističnega do ekološkega, od nacionalnega k nadnacionalnim, od avtonomne vsebine h kontekstualni vsebini, od objektivizacije k procesualnosti, od premočrtnosti k hipertekstualnosti.

Multimedijska razstava Digitars
son:DA, Martin Bricelj, Marko Ornik, Alenka Pirman in Jaša
Razstava Digitars združuje raznolike pristope h podobi. Digitars je zbiralnik raznoterih mariginaliziranih pristopov le z glavnim medijem umetniškega poslanstva, ustoličenim oljem na platnu skorajda ne. Nabor zaobjema uporabo gobelina (Martin Bricelj), računalniške miške (son:DA), elektronskega perpetuum mobile (Marko Ornik), “PowerPoint” programa na starih računalniških monitorjih (Alenka Pirman) in taktilne vizualne materiale (Jaša). Različne avtorske estetike si izbirajo adekvatne medije.

Digitalna komuna
Aleksandra Kostič: koncept
Ana Pečar in Dino Schreilechner: video
Cameron Bobro: zvok, obdelavo zvoka in glasov
Marko Gutman: oblikovanje zvoka
Mojca Kasjak: gib in teremin
David Orešič: luč
Uroš Čučkovič: digitalno svetovanje
Jure Vekjet: tehnika

Skupina mariborskih umetnikov prihaja s precej različnih področij, video, internet, senzorji, zvok, luči. Kreativno umetniško nadgradnjo so izvajalci opredelili: “S subtilnimi intervencijami širimo percepcijo prostorskih dimenzij. Gledalca vabimo, da simultano doživlja virtualne in resnične situacije. Video, zvok, šum in luč so soplesalci edine realne plesalke. Med njimi ni hierarhije. Tehnologija in človeška percepcija: meje obeh določajo stohastično ali zabrisano gibanje in interakcije – ni torej ne možno ne zaželeno, da bi ustvarili strogo sinhroniziran “show”. Raziskujemo tehnologijo in robove njenih zmogljivosti. Napake niso izključene. Eksperimentiramo, zvračamo, prestavljamo. Prestopamo razumsko definiran svet. V kreativni skupini ni vodje. Znanje, izkušnje, odkritja in občutja prosto krožijo.”

Cameron Bobro: Bizantinski kadilak
Video: Ana Pečar in Dino Schreilechner
Bizantinski kadilak združuje glasbene pristope vzhoda in zahoda. Bobrova glasba je čisto poseben zametek, ki se ne podreja sodobnim popularnim trendom. Njegov glas združuje fizično sposobnost predopernega italijanskega ter tehniko ruskega opernega petja vse do reminiscenc popolnoma pevskih glasbenih zasnov sodobnika Scotta Walkerja.

Jaša: Nowhere To Be Seen
Jaševa dela ne sodijo med umetnine z jasnim sporočilom, ki so le še odmev prazne revolucionarne propagande. Slike, instalacije, videi in performansi, ki jih ustvarja, se vpisujejo v polje sodobne vizualne umetnosti, ki ne gradi na linearni pripovedi, na jasnem, očitnem konceptu, ki ga imajo radi površni kritiki, in ob katerem vizualni del izzveni zgolj kot ilustracija literarizirane pripovedi. Njegovi projekti vzpostavljajo jasen rez med banalno zgodbo in doživljanjem vidnega.

Po letih prevlade konceptualno zasnovane, anekdotične vizualne umetnosti, čutno zaznavno stopa v prvi plan. Če nas razstavljeno, ki izvira iz raznorodnih polj - sveta medijev, vsakdanjega življenja, sveta iluzije in zgodovine vizualnega – premami, da v njem iščemo enostavno pripoved, smo padli v umetnikovo zanko. Jaševa instalacija ni skupek transparentnih pomenskih elementov. Umetniško delo ni prosojno, kljub temu, da je konstituirano tudi glede na realitete sveta, ki biva zunaj njega.

Temelj Jaševe instalacije je vizualno/zvočno/tipno/gibalno. Šele na tej stopnji se gledalcu/obiskovalcu/uporabniku ponuja možnost dekodiranja pomenov odprtega dela, ki pa niso enoznačni, ki jih ni moč opredeliti v enem stavku, ki niso high concept ali enostavna izjava.
Jaševa dela nihajo med občutkom stvarnega sveta in iluzijo, ki je možna le v umetnosti. Toda navidezno stvarno – občutek »kot da realnega« – v umetniškem delu ni to, kar se zdi. Eno od možnih branj, tj. prenosa »odprtega dela« v jezik, je refleksija sveta predstav, razmislek o obstoječih reprezentacijah sveta v katerem bivamo.
Urbani prostor naših življenj postaja poenostavljen, zvesti ga je moč na prazne presežne pojme: lepo/ogabno, ljubezen/sovraštvo, sreča/žalost… Ta poenostavljena dvojnost, izpraznjeni presežek v umetniškem delu ne obstaja. Jaševo del ni mimesis, pa tudi ne esenca sodobnega sveta. Projekt Nowhere to be seen, ki je enkratni poseg v galerijski prostor Konteksta, ustvarja novo realnost, ki je mogoča le v svetu vizualne umetnosti. V njej čutno-zaznavni elementi pletejo mrežo pomenskih povezav in kratkih stikov med njimi. (Petja Grafenauer Krnc)

DIGITARS program:

Četrtek, 12. 07. 2007
19.00 - New Moment galerija, otvoritev razstave Son:DA
22.00 – SKC Beograd, avdio vizualni kabaret Bizantinski Kadilak

Petek, 13. 07. 2007
21.00 – SKC Beograd (galerija), otvoritev skupinske razstave:
Marko Ornik – Občutek zračnega prostora
Alenke Pirman – Zapri oči in glej, nemo predavanje
Martin Bricelj – Porno gobelin

Sobota, 14. 07. 2007
21.00 – SKC Beograd (klub), digitalni avdio vizualni laboratorij v živo – Digitalna komuna
19.00 – Kontekst galerija, otvoritev razstave:
Jaša - Nowhere To Be Seen

Več na http://digitars.kibla.org