- Festival druzboslovja in humanistike -

Izhodisca 2. festivala "Dnevi radovednosti"

• evropska civilizacija je svojo pozicijo zmeraj zgradila s sistematicno kulminacijo znanja: uravnotezen odnos med znanjem in mocjo (»knowledge-power«) je eden najbolj tradicionalnih in univerzalnih
• prekrivanje vzhodnoevropske tranzicijske krize z globalno in konstantno kapitalisticno tranzicijo; kriza in tranzicija kot nacin bivanja
• se posebej male drzave kot je Slovenija so sposobne preziveti le ob nadpovprecnem standardu znanja – ne pescice velikih umov, temvec ob visokem obcem povprecju: novi ekoloski izzivi, inovacije, samozaposlovanje, kontinuiteta, identiteta...
• sesutje mariborskega druzbenega sistema, ker ni imel in se vedno nima dolgorocne strategije izkoristka intelektualnega potenciala: depresija, dekadenca in beg mozganov kot posledice; mariborsko okolje je treba takoj izpostaviti permanentnemu in konstruktivnemu ekonomskemu in socialnemu kriticizmu: samo prek spoznavanja zgodovin, religij, gospodarskih strategij, antropologije, mnozicnih medijev... lastne kulture in drugih kulture Evrope in sveta je mogoce preseci zaprte oci in zaprt um, samo tako je mogoce preseci provincializem; potreba po regionalizmu na svetovni, ne zgolj na drzavni ravni
• sodobni poskusi preseganja klasicne dihotomije med naravoslovjem in humanistiko, med »science« in »art«
• znanstvene (in kulturne) ustanove so znotraj trenutno prevladujocega miselnega in gospodarskega modela le se posebna diskurzivna jedra z lastnim sistemskim (ekonomskim) ozadjem: »konec velikih idej« – postmodernizem; prisila k trzni efektivnosti znanstvenih jeder (univerze, fakultete, instituti, zalozbe, zveze... festivali), izrazita potreba po popularizaciji (marketing vednosti)
• mnozicni mediji kot pogoj in podaljsek dolocenega diskurzivnega jedra (sele mnozicni mediji naredijo doloceno interesno podrocje resnicno obstojece - in ga hkrati transformirajo)

Ena najvecjih tezav sodobne druzbe je razdrobljenost: na eni strani totalna pasivnost do kolektivnih (javnih) vprasanj, ce pa ze do tega pride, je javnost »spolitizirana« ali »zrumenizirana« (tabloidnost). Razsrediscenost in individualizacija so torej druzbene danosti, ki spremljajo sama izhodisca festivala in so pravzaprav povod festivalskemu pocetju. Festival mora biti krizisce oziroma presecisce razlicnih, tudi nasprotnih mnenj, ki se pojavljajo v sodobni druzbi. Mogoce bi intelektualisticni smisel festivala najbolje povzeli s sicer moralisticnim in popularnim izrekom: "Vsi razlicni, vsi enakopravni". Vsi misleci!

Festival je pravzaprav soroden sejmu, le da tukaj ne prevladujejo ekonomsko-trzni interesi, temvec izmenjava kulturoloskih, druzboslovno-humanisticnih znanj: sejem seveda ni zgolj ekonomska menjava, kakor festival ni zgolj kulturoloska menjava. V obeh primerih pa gre za komunikacijo, ki neposredno vkljucuje tako ponudnika (uprizarjajocega) kot tudi povprasevalca (gledajocega) — gre torej za prisotnost zivega govora in zivega giba. To v casu mnozicnih medijev zamira: televizija je le bedno nadomestilo te neposredne javnosti.

Od vseh druzbenih pojavov se zdi trenutno najbolj srediscna in konceptualno produktivna tiha groznja Velikega casa, leta 2000. Poglejte casopisne naslove! Najbolj misticni in "globokoumni" so tisti, ki svarijo pred nepripravljenostjo na tretje tisocletje, o nujnosti, recimo Agende 2000, pa o nacinu zivljenja v "novi eri", eri vodnarja, tehnike, prostega casa, nasilja, konca zgodovine...in podobnem. Govorimo lahko o kolektivni in individualni psihozi. Tako civilizacije kot posamezniki si to leto postavljajo za preokretnico v svojem zivljenju. Linearno razumevanje casa (progresivna, ne ciklicna zgodovina) obcutek Velikega prehoda se bolj krepi. Verjetno vse skupaj pac ni tako bogabojece kot pred tisocletjem, vendar cvrsto verjamem, da leta prehoda zaradi kulturnih determinant niso ista kot druga, medtisocletna krscanska leta.

Podnaslov "2000" ponuja torej stevilne interpretativne in programske odlocitve (javnost v tretjem tisocletju; prosti cas — turizem, sport, umetnost; Evropa leta 1000; Evropa leta 3000; tehnologija; znanstvena fantastika; psiholoski profili, nove duhovnosti; vizije mariborske in slovenske prihodnosti...). Materija, telo, duhovnost, znanje, preteklo-prihodnje!

Formiranje kriticne druzbene javnosti ne more biti uspesno, ce ne bomo pritegnili glavnih mariborskih, kaj sele slovenskih intelektualnih krogov. Vkljucevanje ne pomeni le obvescanje omenjenih ustanov in interesnih skupin, da se v Mariboru v dolocenem casu pac nekaj dogaja, temvec jih intenzivno pridobivamo k aktivnemu sodelovanju (debate, predstavitve, razstave …).

Na Dnevih radovednosti ’98 bodo torej znova sodelovali stevilni vodilni slovenski druzboslovci in humanisti (etnologi, sociologi, lingvisti, astrologi, psihologi, zgodovinarji, teologi, filozofi...). Sest dni bomo sprosceno in na javnosti razumljiv nacin govorili o razlicnih vidikih zivljenja, kakor jih spodbuja prihajajoce leto 2000. Radovednost je nasa cednost!

Peter Simonic

V Mariboru, oktobra 1997